1. septembra 1939, pred sedemdesetimi leti, so nemške sile vdrle na Poljsko. Skladno s sporazumom s Sovjetsko Zvezo so si kmalu razdelile državo, Velika Britanija in Francija pa sta napovedali vojno nacističnemu režimu. Začela se je druga svetovna vojna. Pri tem je treba razumeti, da so bili temelji te vojne postavljeni že mnogo pred prihodom Hitlerja na oblast v Nemčiji in da so ga še olajšale šele nedavne spremembe meja.

Dandanes, toliko desetletij po vojni, je lahko svet tistih dni slikati črno belo in krivdo pripisovati samo enim, medtem ko bi naj bili drugi snežno beli. Vendar pa ni čisto tako. Še najmanj s Stalinovo ekspanzijo v vzhodni Evropi, ki zdaj služi kot kamen, s katerim je mogoče obmetavati komunistično ideologijo in Rusko federacijo. Odločitve Kremlja so bile namreč povezane z odločitvami zahodnih prestolnic in te niso bile pripravljene na sodelovanje s Sovjetsko Zvezo v primeru uničenja Češkoslovaške. Stalin je namreč ponujal vojaško zavezništvo v bran eni najbolj razvitih demokracij sveta, a zahodne prestolnice, pa tudi Poljska, so raje videle, da je Hitler dobil svoje in so si ohranile mir, kot pa da bi se spustile v takšno zavezništvo. Tako Sovjetom ni preostalo drugega, kot da so si sami kupili mir s paktom z nacistično Nemčijo in tako pridobili dve leti priprav na vojno, ki se je že tedaj morala zdeti neizogibna. Pakt med komunisti in nacionalsocialisti ni bil nič nenavadnega. Bil je le del strategije v obsežnem boju za končno prevlado. Če smo že pri tem, Poljska je že leta 1934 s Hitlerjem sklenila podoben sporazum, pridno pa je tudi sodelovala pri razkosanju sosednje Češkoslovaške.

Leta 1938 se je Britancem in Francozom moralo zdeti za malo boriti se za države, ki so nastale šele pred dvema desetletjema. Povrhu je veliko Nemcev ostalo zunaj meja svoje države in so mar ti imeli manjšo pravico živeti v svoji državi, kot drugi? Vsekakor to ni bilo nekaj, zaradi česar bi bilo smotrno Evropo pahniti še v eno vojno, tokrat hujšo od že tako katastrofalne prve svetovne vojne. Gospod Hitler je pač imel prav in je to tudi izkoriščal, da meje po vojni niso bile urejene pravično, ampak predvsem na račun Nemčije, ki se ji je skušalo onemogočiti ponovni vzpon. To so razumeli tudi v Londonu in Parizu. O usodi Judov si po drugi strani niso delali pretiranih skrbi, niti niso imeli časa brati Hitlerjevih umotvorov o mestu pod soncem za arijsko raso.

Gdansk je neposrečeno mesto za obletnico začetka vojne. Nekoč se je namreč imenoval tudi Danzig in v njem je živelo 98% Nemcev. Ne glede na željo Poljske, da se predstavi kot veliko žrtev zarote vzhoda in zahoda, je prej pripadal Nemčiji. No, Nemcev zdaj v Gdansku ni več veliko, vse so jih izgnali ali pa so pobegnili, pa ne samo zaradi sovjetske politike. Kakor na Češkoslovaškem, pa še kje drugje, so bili po vojni žrtev maščevalnosti novih oblasti. Prav zato nam slovesnost prav v tem mestu prikriva vse tiste probleme, ki so privedli do vzpona Hitlerja v Nemčiji, pa boljševikov v caristični Rusiji in do spopada velikih ideologij in velikih sil za prevlado v drugi svetovni vojni. Napake, o katerih premalo govorimo in smo tako obsojeni, da jih bomo prej kot slej ponovili, so bile storjene že s prvo svetovno vojno in so hkrati tudi posledice rasti nacionalizma in utopičnega kolektivizma, kot reakcije na težave kapitalizma.

Gotovo, nacionalsocialistični režim je bil zlo, a to že vsi vemo. Premalo pa se sprašujemo, zakaj je vsem narodom, razen nemškemu, bila priznana pravica do samoodločbe. Nacionalizem je namreč še kako živ po večini Evrope, sploh v vzhodni, ker teh vprašanj nihče ni postavljal in se je zdelo edino prav, da se okupatorje prežene. Tudi, če je šlo za ljudi, ki so na nekem območju živeli že stoletja in so imeli vso pravico, da tiste kraje imenujejo svoj dom.

Še posebej so zgodovinske zamere in nacionalistično sovraštvo žive prav v državi, kjer so se številni voditelji odločili obeležiti začetek vojne, na Poljskem. Poljska velikokrat kar poka od rusofobije, strahu in sovraštva do velike vzhodne sosede (čeprav sta vmes Belorusija in Ukrajina, Poljaki še kako čutijo prisotnost vzhodnega medveda) Rusije, po drugi strani pa je še vedno polna nezaupanja do zahodne sosede Nemčije.

Upamo lahko le, da bodo trezni voditelji znali potlačiti nezaupanje, ki se je nabiralo skozi stoletja. Navsezadnje od tega ni odvisna samo prihodnost Evropske Unije, pač pa tudi prihodnji mir na stari celini. Prav zaradi tega je nujno potrebno, da se vsi skupaj učimo na napakah, ki so jih naši predniki storili v preteklosti, da raziskujemo pravo zgodovino, gledamo na dogodke iz vseh zornih kotov in si ne slikamo črnobelih slik, ki pomagajo samo k dobremu počutju enih, medtem ko na drugi strani vzbujajo grenkobo. To pa seveda še ne pomeni zanikanja vseh grozodejstev nacističnega režima.

Advertisements