V Egiptu se protesti nadaljujejo, ne da bi se režim bil pripravljen umakniti. Očitno je, da računajo na to, da se bo volja množic zlomila, da jim bo v nekem trenutku dovolj in si bodo zaželeli stabilno življenje. Tudi to je eden od načinov, kako se boriti proti popularni revoluciji.

Egiptovski režim se oblasti drži z vso močjo in pri tem je do zdaj poizkusil kar nekaj prijemov. Najprej, seveda, je tukaj ogromen represivni aparat, policija, pripadniki obveščevalnih služb, vojska, ogromna množica, ki skrbi, da ne more kar tako priti do spontanega upora. To jim je kar dolgo uspevalo, a očitno se je čaša jeze prelila in v tem letu 2011  sila ni več dovolj za zadrževanje nezadovoljstva prebivalstva nad stanjem, v katerem živijo.

Najprej je prišla na vrsto gola sila. Legije policistov z oklepljenimi vozili, solzivcem, gumijastimi naboji, so se lotile množic protestnikov. Njihova težava je bila le, da je bilo protestnikov toliko, da so jih s časom preprosto utrudili in jim zlomili moralo, tako da se je policija očitno sesula. Možno je seveda, da je režim zanalašč umaknil policijo, ker se je lotil drugega pristopa. Toda pred tem drugim pristopom je bila na delu še medijska cenzura. Tako je Al Jazeera lepo prikazala, z deljenim zaslonom, resničnost množičnih protestov na trgu Tahrir na eni strani in sliko, ki so jo lahko videli Egipčani ob istem času v režimskih medijih. Ti so prikazovali prazne ulice.

Photobucket

Med protesti v Egiptu: Kristjani varujejo muslimane, medtem ko ti molijo

Režim je najprej o dogodkih molčal in poskusil s silo, a ne mediji, ne varnostne sile niso bile dovolj. Nastopila je nova faza in na ulice je prišla vojska, policija pa je izginila. Začelo se je ropanje. Veliko vprašanje je, ali tudi to ni bilo delo režima, ki se je odločil, da ljudstvo nauči lekcije. Torej, da jim da na izbiro svobodo ali varnost, z upanjem, da se bodo ustrašili in zahtevali varnost. Težava le, da tudi to ni delovalo.

Vloga vojske je precej zanimiva, saj se ni postavila ne na eno, ne na drugo stran, ampak je začela varovati ključne objekte. Tudi tukaj je možno, da je bilo to storjeno namenoma, torej, protestnikom preprečiti pohode na ključne objekte, kar bi verjetno slej ko prej storili, če bi jih varovala policija. Vojska pač uživa simpatije tudi med protestniki in kot takšna ni primarna tarča. S tem je režim vsaj delno zavarovan.

Ko so se protesti nadaljevali, so prišle obljube o delnih reformah. Mubarak si je čez noč omislil mesto podpredsednika, žrtvoval par kmetov, imel nek patetičen govor, da bi s tem vsaj malo oslabil opozicijo. Prav tako je režim skušal nasprotnike prikazati kot zmedene, skorajda anarhiste, ki nimajo ne voditeljev, ne pravih zahtev, kot razvajene otročaje, ki jim modri oče naroda skuša pomagati z vso dobrohotnostjo, se srečati z njimi, jih poslušati, se mirno pogovoriti, a tega nočejo. Po drugi strani so prišle na vrsto tudi teorije zarote, o tujcih, ki skušajo spodkopati Egipt. Spet mu ni uspelo, saj je narava opozicijskega gibanja takšna, da jo očitno skupaj drži le eno: želja po njegovem odhodu. Po drugi strani se spomnijo, kaj se je v preteklosti zgodilo tistim, ki so bili preglasni nasprotniki režima in nimajo nobenega namena izkusiti njihove usode.

Zato je na vrsto prišel spet nov prijem. Na ulice so prišli Mubarakovi privrženci, pod pretvezo boja za stabilnost. Vendar jih tako kot policistov ni bilo dovolj, da bi se lahko na dolgi rok spopadali z množicami, ki zahtevajo odhod diktatorja in na koncu so kljub vsej svoji brutalnosti doživeli poraz. Okrepili so se tudi napadi na tuje novinarje, da bi jih pregnali in s tem prekinili dotok informacij v tujino. Možno je, da so s tem želeli pripraviti teren za odločilno čiščenje ulic in trgov, saj bi to bilo mnogo lažje opraviti brez prisotnosti tujih poročevalcev. Da to ravno ne služi njihovim interesom, je jasno, saj bodo zdaj vsi ti novinarji, ki so bili napadeni ali so jim grozili Mubarakovi privrženci in pripadniki varnostnih sil, medtem ko so jih njihovi nasprotniki sprejeli z odprtimi rokami, še bolj negativno nastrojeni do režima. Če se bo režim obdržal, lahko v prihodnosti pričakujemo zelo veliko negativnega poročanja o Egiptu.  Cooper Anderson, CNN-ov poročevalec, ki ga je doletelo kar nekaj udarcev, bo verjetno za vsak udarec proizvedel eno negativno poročilo o režimu in tako tudi vsi drugi.
Photobucket

Mubarakovi privrženci so se izkazali s svojim nasiljem. Brez podpore režima bi tudi težko v središče Kaira privlekli kamele in konje, kar kaže na to, da ni šlo za spontano reakcijo.

To tudi zelo škodi sporočilu, s katerim si režim skuša ohraniti mednarodno podporo, to je da se bo z njegovim sesutjem na oblast povzpela Muslimanska bratovščina, da v resnici gre za islamsko revolucijo. Namreč, novinarji, ki bi morali o tem poročati, bodo zdaj prej preštevali svoje buške in primerjali mirne proteste nasprotnikov režima z divjanjem njegovih podpornikov, kot opozarjali na ponovitev dogodkov v Iranu leta 1979.

Zanimivo se je tudi na spletu pojavila fronta Egipčanov, ki napadajo nasprotnike režima. Prav tako nenadoma, da se razume. Na Facebooku in Twitterju so ti virtualni borci za stabilnost začeli ponavljati reciklirane pozive oblasti, spet, brez uspeha. Ko se je izkazalo, da takšno delovanje nima nobenega učinka, so podporniki po večini spet skrivnostno izginili.

Do zdaj smo torej videli kar nekaj prijemov režima, s katerimi se bori proti popularni revoluciji. Kajti, ta revolucija ima ogromno podporo, saj je jasno, da ni tako zelo enostavno na ulice spraviti nekaj milijonov ljudi. Otroci ne bodo šli, starci tudi ne, v strahu za svojo lastnino bodo tudi mnogi bojeviti mladci ostali doma. Tako lahko iz ene družine gre le nekaj članov, ali pa sploh noben ne, kajti vsi niso tako pogumni, da bi tvegali svoje glave, tudi če se strinjajo z zahtevami protestnikov.

Če pustimo ob strani moraliziranje o tem, kdo ima prav in kdo ne, lahko pred sabo vidimo  neko načrtno delovanje režima, s katerim si skuša obraniti oblast. Podobne zgodbe utegnemo kmalu videti še v kakšni drugi državi v regiji, kjer se tudi nabira jeza množic. Mogoče tudi kakšne druge prijeme. Na koncu seveda ostane še čiščenje s tanki in vojaki, kot v kitajskem primeru leta 1989. Čeprav, morebiti je najboljše orožje čas, da režim vztraja pri svojem, dokler se protestniki ne naveličajo, kajti brez kakšnega pogumnega napada na ključne objekte po državi, ne morejo prevzeti oblasti.

Advertisements