Darja v razgledih piše o odvisnosti od uvoza hrane, ki postane problem v kriznih časih in se dotakne tudi proizvodnje sladkorja v Evropski Uniji. Tisti z daljšim spominom se bodo spomnili tudi zaprtja obrata v Ormožu, zaradi česar je Slovenija zdaj odvisna od sladkorja iz tujine.  V zameno je nizozemski lastnik dobil 35 milijonov $.

Ker se je z reformo oziroma zmanjšanjem lastne proizvodnje povečala odvisnost EU od uvoza, imajo porabniki zdaj probleme zaradi pomanjkanja sladkorja. Tudi v Sloveniji je nekaj proizvajalcev hrane, ki za svojo proizvodnjo potrebujejo sladkor, ministrstvo za kmetijstvo obvestili, da imajo v zadnjih dveh tednih težave dobiti sladkor, pa tudi cena je bistveno višja kot pred letom dni. Slovenija je med članicami EU, ki je po reformi povsem odvisne od uvoza sladkorja, kar je po besedah kmetijskega ministra Dejana Židana napaka. Presenetljivo je tudi, da evropska komisija ni opazila, da se zadnja tri leta zaloge sladkorja v EU počasi, a vztrajno znižujejo, kar pomeni, da problem ni nastal čez noč.

To je eden izmed tistih problemov, o katerih bi morali bolj razpravljati. Namreč, dokler sistem lepo deluje, dokler ni krize, ni težav. Hrano je mogoče uvažati, no, uvažati je mogoče vse. Ko pa enkrat pride do pomanjkanja, tisti, ki nimajo svojih virov,  trpijo bolj od onih, ki svoje vire imajo. Bodisi, da gre za sladkor, nafto ali kaj drugega. Večja neodvisnost seveda tudi nekaj stane in se delno strinjam  s komentatorjem Gorazdom pod Darjinim prispevkom, ko pravi:

Jasno je, da se samooskrba manjša, če je tuja hrana cenejša, jaz pojem komaj kaj pridelanega v Sloveniji. Pretežko zaslužim svoj denar, da bi me ropali slovenski kmetiči.

Židan je, če se dobro spomnim, zadnjič negodoval nad cenami hrane v trgovskih verigah. Si to omejeno bitje sploh predstavlja, za kakšne dvige cen bi šlo, če bi samooskrbo spravili na 100% ? Slovenski kmetje bi slekli iz kože uboge slovenske siromake, ki že zdaj jamrajo, da slabo živijo.

Cene so problem, vendar je prav iskanje najnižjih cen lahko zelo problematično za dolgoročni razvoj. Teorija gre tako, da se bolj razvite družbe usmerjajo v industrije, ki prinašajo večje dobičke, izvažajo pa industrije, v katerih ne morejo tekmovati. Na tak način Kitajska postaja tovarna sveta in se mnogo industrije ne bo vrnilo na zahod, ker za Kitajsko čaka Indija, za njo pa ostali. Podobno velja za kmetijstvo. Narava globalnega kapitalizma je takšna, da  potrošniki po večini iščejo najcenejše proizvode, zaradi česar so pripravljeni v svoji okolici tvegati propad celotnih sektorjev. Vendar pa se s takšnim razmišljanjem ne strinjam povsem. Namreč, v preteklih desetletjih je  vloga ZDA in zahodne Evrope prav zaradi tega nazadovala in ni več daleč čas, ko bodo druge sile dosegle njuno moč.

Ko nismo pripravljeni podpirati ’slovenskih kmetičov’, naivno upamo, da se bodo presežni delavci zaposlili kje drugje, kjer bodo bolj produktivni in bo s tem gospodarstvo napredovalo, s čimer bomo tudi sami pridobivali. Delno že, čeprav po drugi strani ti ljudje lahko končajo kot socialni problemi, ki jih potem rešuje država skozi svoje socialne programe, torej z davkoplačevalskim denarjem. Zgodba se tukaj seveda nadaljuje. Kar je pomembno zame, je da je kmetijstvo po mojem mnenju eden izmed sektorjev, kjer se dolgoročno splača imeti kar visoko samooskrbo. Res je, cene so zaradi tega višje, oziroma, v trgovinah so zaradi subvencij lahko nižje, vendar vse skupaj plačujejo davkoplačevalci. Brezplačno torej to ni. Menim, da se gospodarstvo da razbremeniti z varčevanjem na drugih področjih, čeprav potem, kako daleč sploh lahko varčujemo, dokler ne končamo čisto na dnu? To je dolgoročni problem globalnega kapitalizma, o katerem se da pisati kilometrske razprave.

Za večjo neodvisnost na področju pridelave hrane sem predvsem zato, ker menim, da se nam približujejo zelo težko časi: globalno. Če bi šlo vse po starem, bi lahko tudi kmetijstvo pustili pri miru in se ne ozirali na posledice. Rast prebivalstva, morebitne globalne podnebne spremembe, večja potrošnja v prej revnih državah, večja poraba kmetijskih površin za proizvodnjo biogoriv. Vse to bo vplivalo na rast cen hrane. Če se premaknemo zdaj, lahko čez nekaj let pridobimo veliko, saj bo tedaj naša doma pridelana hrana cenovno povsem primerljiva z uvozom. Recimo temu tako: dober gospodar se pripravlja na prihodnost, tehta možnosti in tveganja in se potem odloči, kaj mu je najbolj pametno storiti. Jaz menim, da je investiranje v kmetijstvo dobra odločitev. Podobno, kot menim, da je dobra odločitev investiranje v energetiko. Ampak tisto je druga zgodba.

Advertisements