Glejte, njegovi nasprotniki bi bili nori, če se ne bi spravljali na predsednika SDS-a. Preveč priročna tarča je, prelahko se na njem dobiva točke, da bi ga pustili pri miru.

V SDS-u in na splošno med tistimi, ki jim je blizu desni del političnega prostora, je zadnje dni veliko zgražanja nad napadi na Janeza Janšo, predvsem nad ponovnim odpiranjem orožarskih afer preteklosti. Nebo se je zrušilo na glavo predsedniku SDS-a, po njem streljajo iz vseh strani, tako da niti ni sposoben na vse reagirati, čeprav se zelo trudi. Zato mu pomagajo drugi, strankarski kolegi ali somišljeniki, ki pa jim kljub vsemu ne uspeva popraviti vedno slabšega vtisa.

Nevarno je vse upanje polagati v enega moža, še posebej, če je to nekdo, ki dovoljuje, da njegov človek predsednika republike primerja z Waldheimom, potem pa ne prenese, da z nacističnimi primerjavami obstreljujejo tudi njegovo stranko.  Kar se je SDS-u namreč zgodilo, je da je po tisti nesrečni aferi s predsednikom republike Danilom Türkom in dogodki, ki so se na avstrijskem Koroškem zgodili pred tremi desetletji, nasprotna stran udarila nazaj v istem stilu.  Torej, da se nasprotna stran obnaša tako kot se SDS obnaša večinoma. Seveda jim zdaj to ni všeč, ker jih boli, ker zgubljajo podporo, ki so si jo  uspeli pridobiti bolj kot ne po vladni zaslugi. Ta namreč še vedno iz dneva v dan ruši samo sebe.

O problemu Janez Janša in o vsej negativni prtljagi, ki jo vlači s seboj in se je ne more znebiti, sem že pisal. Pri tem je resnica nepomembna, pomembno je, kaj ljudje verjamejo in Slovenci so pač takšni, da ko si enkrat ustvarijo mnenje, tega ne spreminjajo. Janšo mnogi povezujejo z orožarskimi aferami in nič jih ne bo prepričalo v nasprotno. Prav zato njegovi nasprotniki vedno napadajo po tej liniji. Ker vedo, da deluje.

Prav zaradi tega mora SDS, če hoče zmagati, temo pogovorov vedno premakniti proč od svojega predsednika in na nekaj drugega, sicer se volivec odloča med Janšo in med njegovim nasprotnikom, kar privede do tega, da gredo ljudje namesto za program prihodnosti (katerekoli stranke), voliti proti Janši. Tako preprosto je to. Zato je na zadnjih parlamentarnih volitvah slavil Pahor in zato utegne na naslednjih dobiti mnogo več, kot mu pripisujejo. Pripisujejo pa mu tako ali tako vedno manj, kot je sposoben dobiti, zato jih na koncu tudi skoraj vedno preseneti.

Ne se čudit, če bo na koncu spet izšel kot zmagovalec,  če ne bo velikega SDS-ovskega prevzema oblasti, sploh pa  od nikoder ne bo druge republike.

Slovenska politična in medijska scena je ena navadna mlakuža, dobra samo za medsebojno obmetavanje najslabše vrste. Vse dobro je pokopano pod metri naplavin raznih afer, grdih besed in napačnih odločitev tega ali onega akterja. Zdelo bi se logično, da bodo v takšnih razmerah ljudje iskali neko umirjeno alternativo, ki jih ne bo napadla z bolj ali manj neumnimi primerjavami z nacističnimi ali komunističnimi zločinci in jih ne bo bebavo primerjala s Severno Korejo ali imela za hlapce Vatikana, sploh pa na dan ne bo vlekla desetletja stare dogodke. Zakaj Janez Janša tega ne razume in se, kot mu svetuje Lahovnik, za nekaj časa raje umakne in počaka, da mu zmaga pade v naročje, mi ni čisto jasno. Razumem, da ima neke osebne lastnosti, ki ga silijo v konfrontacijo, ampak včasih  je pametno narediti korak nazaj in počakati, da se nasprotniki pobijejo med sabo in potem samo s tal pobrati zmago.

Morebiti glavni razlog leži v sami organiziranosti stranke SDS in njenega podpornega bazena, ki se kaže za nesposobnega kritizirati svojega vodjo in dejanja svojih članov. Namreč, ob napadih, upravičenih ali neupravičenih, redko ali skoraj nikoli ne pride  do razglabljanja, če bi na napadih utegnilo biti kaj resnice ampak se takoj prehaja v protinapad. V takšnem stanju je povsem možno, da tako Janša, kot njegova stranka, kot tudi številni podporniki, verjamejo, da se borijo proti manipulativnim silam preteklosti, ki jih podpira le majhen delež ljudi in bodo zato tudi z lahkoto zmagali. Tako je bilo pred in po prejšnjih parlamentarnih volitvah poučno gledati številne komentatorje, ki so sveto verjeli, da ankete lažejo in da je velika večina na njihovi strani, potem pa se je na volitvah izkazalo drugače. Nekaj takšnega se lahko zgodi tudi na naslednjih parlamentarnih volitvah, ko bodo spoznali, kako velik del slovenskega prebivalstva naravnost sovraži Janeza Janšo (iz kateregakoli racionalnega ali neracionalnega razloga že).

Tudi sam imam, to moram priznati,  na oblasti raje Pahorja kot Janšo. Namreč, pod Pahorjem se mi ni bati, da bo predsednik vlade v parlamentu po nekaj ur pridigal poslancem, medijem in vsem državljanom, kako grdo ga vsi obravnavajo, kakšna krivica se mu godi in tako dalje. Tudi se je bati, da se bo spopad nadaljeval tudi potem, ko (če) bo Janša s svojo SDS enkrat na oblasti, da se mu ne bo uspelo preleviti v rahlo distanciranega vladarja, ki izpolnjuje svoj program in pozablja na stare zamere, kakor to uspeva Pahorju. Bi pa podprl neko novo alternativo, s katerekoli strani že, če bi se pojavila. Kaže pa, da te še kar nekaj časa ne bo.

Tako ostajamo obsojeni na spopade, ki smo se jih že rahlo naveličali, a nočejo izginiti proč, na nenehno ponavljanje starih zgodb, z enimi in istimi obrazi, ki že desetletja bijejo isto vojno in ne kažejo znamenj utrujenosti.

Advertisements