Nekako mesec bo tega, ko je Ivan Oman za Pop Tv povedal, da naj tisti, ki želi dobro naslednji vladi, podpre pokojninsko reformo. Eden redkih, ki bi  volili kakšno desno politično stranko, a so sposobni predvidevati posledice zavrnitve pokojninske reforme, ki jo hoče izpeljati ta vlada.

Kakor zdaj kaže, je zelo veliko možnosti, da bo večina na referendumu proti, čeprav utegne rezultat biti tesnejši, kot si kdo misli.

Dejansko je vse čisto preprosto. Ni tako zelo pomembno, če je ta zakon pripravljen odlično ali samo povprečno in bi ga bilo dobro popraviti. Pomembno je, da se prebivalstvo stara, državni proračun pa ima veliko luknjo. Problem je v demografiji, ne v gospodarski rasti, ne v ustvarjanju delovnih mest. Kajti, tudi če bi večino tistih, ki so zdaj brez zaposlitve, zaposlili, to dolgoročno ob takšni minimalni rasti prebivalstva in neizogibnem staranju le tega, na dolgi rok ne bi prineslo rešitve. Vedno manj zaposlenih bi moralo skrbeti za vedno več upokojencev in to bi pomenilo, da mora vedno več sredstev iz proračuna romati za pokojnine, medtem ko bi se količina razpoložljivega denarja za druge stvari zmanjšala.

Prav zato povsod po Evropi podaljšujejo delovno dobo in s tem manjšajo to breme. Spet, pri tem ni pomembno, ali se komu to zdi pravično. Pred nami so pač trda dejstva, da je nekaj potrebno spremeniti, sicer bo pritisk pokojnin na koncu zaustavil razvoj držav in jih na koncu zlomil kot kakšno Grčijo. Ali pa, kar je bolj verjetno, ob vedno manjši razpoložljivih sredstvih za investicije ali nižanje davkov, tlakoval pot zastoju in nazadovanju.

Marsikdo bi rekel, da so to le grožnje. Niso. To je realnost.

Kakorkoli se bodo Slovenci na referendumu odločili, pokojninska reforma prihaja. Prej ali slej bo nekdo moral nekaj narediti. Smešno je, da SDS tako nasprotuje reformi, ko bi lahko  politično bolj kot ne stala ob strani in upala, da vlada le to spelje in ji tako z ramen odvzame odločitev, ki jo bo, ko bo sama v tej vlogi, stala kar nekaj podpore. Namreč, če reforma pade, bo SDS, če bo enkrat na oblasti, imela pred sabo isto luknjo v proračunu, isto zoprno vprašanje, kako naprej, če bo vedno manj zaposlenih prispevalo vedno več za vedno več upokojencev. In ker nič ne kaže, da bi se dela zmožno prebivalstvo te države začelo kmalu radikalno povečevati, bo potrebno povleči še bolj ostre ukrepe, še za kakšno leto zvišati delovno dobo potrebno za pokojnino, ali vsaj del odgovornosti preko privatizacije dela pokojnine prevaliti na same državljane, kar bo bolelo še bolj kot to, kar predlaga ta vlada.

Tukaj ni važno, katero politično stranko podpirate, kajti vse so ujete v realnost tega sistema, v katerem ne morejo neskončno čarobno iz nič čarati denarja, po domače, si ga izposojati.  Na oblasti je lahko SD, je lahko SDS, tudi SNS, ampak na koncu ima vsak na razpolago proračun, davčno politiko, gospodarstvo, omejena sredstva, s katerimi mora zadovoljiti zelo velike potrebe prebivalstva. Ko denarja zmanjka, mora nekje krčiti izdatke. In enkrat tudi populistične opazke, da je treba jemati tajkunom in zavračati pomoč drugim državam, ne delujejo več, kajti sredstva, ki jih država letno namenja za pokojnine, so resnično ogromna.

Seveda, jasno je, zakaj SDS nasprotuje pokojninski reformi. Zrušiti hoče vlado in se povzpeti na oblast. Ampak to kar počne, je resnično neracionalno.

Advertisements