Gregor Virant je v intervjuju za MMC RTV Slovenija menil, da  bodo volitve, predčasne ali redne, temeljito spremenile politično sliko.

Smo v obdobju politične agonije, ko ima vlada tako nizko stopnjo podpore v javnosti, da praktično ne more več izpeljati nobenega pametnega projekta. Vsak dan mandata te vlade je izgubljen dan za Slovenijo. Nujno bi bile potrebne predčasne volitve, pa ne zato, ker bodo prinesle čudežno rešitev, ampak zato, da se situacija prevetri, da ljudje na volitvah na novo razdelijo politične karte in da nova vlada začne z novim zagonom.

Toda, mar bo res kaj drugače? Najprej si poglejmo zadnjo anketo, ki SDS-u napoveduje 18,4, SD-ju pa 14%. Po tej anketi ima DeSUS 7,4%,  LDS 5,6%, SNS in SLS se gibljeta okoli 4%, NSi ima 3,1 % in Zares borih 1,6%.  Glede na to, da je okoli polovica volilnega telesa še v zraku, torej da bodisi na volitve ne bodo šli, so neodločeni ali bi svoj glas dali komu drugemu, je dokaj težko napovedovati rezultate predčasnih volitev, če bi do njih prišlo kmalu, neke zaključke pa je vendarle možno narediti.

Torej, kaže da bo SDS dobila tam okoli 35%, SD pa 20 do 25%.  Da bi SDS ustvarila vladajočo koalicijo, potrebuje SLS, NSi in mogoče tudi DeSUS. NSi je v tem trenutku v položaju, da se je kot neparlamentarne stranke ne sliši veliko, a kljub temu utegne zlesti v parlament. Za Janšo je to ključnega pomena, saj bi lahko v najboljšem primeru večino dobil v koaliciji SDS-SLS-NSi. Če bo moral računati na DeSUS, bo imel v vladi isto tempirano bombo, kot jo je imel Pahor.

Nič ne kaže, da bi Janša lahko dobil kakšno posebno večino. Prej bo v situaciji, v kakršni je bil Pahor.

In potem se bo začelo.

Država je res že iz gospodarske krize, saj se BDP povečuje in pričakovati je, da bo tudi brezposelnost začela padati, a še kar nekaj časa ljudje tega ne bodo občutili. Recimo, da bo v tem času Janševa vlada še lahko računala na pripravljenost ljudi, da ji po polomu prejšnje zaupajo. Toda to ne bo trajalo večno. Sploh pa, mar menite, da ne bo nad novo vlado s strani medijev, ki tako ali tako ne marajo  te politične opcije, letelo vse mogoče?  Začel se bo boj za ključne položaje, kar pomeni kadrovske čistke in poizkus preoblikovanja medijske in gospodarske krajine, kar bo še zaostrilo  razmere. Glede na to, da deli političnih strank, ki jim kaže na zmago, nikakor ne morejo pozabiti na preteklost in bodo skušali brisati sledi komunističnega režima, lahko pričakujemo, da se bo na tej fronti tudi iskrilo, kar bo spet pobiralo podporo novi vladi. Spomnimo se, da gre ta cepitev, ki jo lahko poenostavljeno imenujemo za tisto med partizani in domobranci, nekako 60 do 65% v korist prvih. Spomnite se le reakcij na upodobitev komandanta Staneta na tistem kovancu in debat o poimenovanju ulic po nekdanjem diktatorju Titu.

Nova vlada bo tudi pred sabo imela vse probleme, ki jih ima sedanja, le da bodo ti delno omiljeni s popravljenim gospodarskim stanjem in večjimi prihodki v proračun. Kar pa ne pomeni, da ne bo treba reformirati vse od pokojninskega sistema, javnega sektorja, do zdravstva. Ključno bo povečati konkurenčnost gospodarstva in le tega razbremeniti z nižanjem davkov in birokratskih ovir. To pa pomeni vsaj delno krčenje izdatkov iz proračuna, da se noro zadolževanje, kot ga imamo zdaj, ne bi nadaljevalo. Če hočemo imeti nižje davke, moramo nekje rezati. Tukaj se že kaže konflikt nove vlade  z javnim sektorjem in sindikati.

Možno je, da bodo ljudje po volitvah nekoliko apatični in se bodo sprijaznili s spremembami, kar bi lahko koristilo novi vladi. Vendar na to ne bi stavil. Še več, raven napetosti v državi se utegne še zaostriti, ko se bodo sile dela političnega prostora, ki ga imenujemo za levega, na novo organizirale in iskale načinov, kako se znova polastiti oblasti. Skoraj gotovo je, da se bodo pri tem vezale na sindikate in bodo preklinjale ‘neoliberalizem’, saj bo glede na stanje duha na Slovenskem to še najbolj vžgalo. Pričakujemo lahko tudi obilico norčevanja, podobnega temu, ki se ga zdaj gredo v opozicijskih vrstah. Torej, nič kar bo storila vlada, ne bo prav, njihovi predstavniki bodo vsi po vrsti nesposobni in podobno. Ko bo kakšen SDS-ov poslanec odprl usta, recimo Vinko Gorenak ali Jožef Jerovšek, se bo še posebej sipalo žaljivk. Na kratko, nova vlada bo označena za najslabšo v slovenski zgodovini.

Ta goreča zagrizenost in žaljivost do ‘onih drugih’, ki sta se zalezli med nas, nam samo  škodujeta, ker nismo sposobni trezno ocenjevati predlogov, ki so pred nami, ampak se odločamo po logiki naši-vaši. Res je, da je določen del prebivalstva že spoznal, da v tej logiki ni rešitve, ampak kljub temu se nas vse prelahko razdeli na dva tabora, ki sta se pripravljeni neusmiljeno obkladati z najhujšimi žaljivkami in drugi strani ne bi priznala, da je kaj storila prav, pa če bi bilo od tega odvisno življenje.

Na žalost političnih strank, ki bi skušale z novo politiko ni, niti jih biti ne more. Namreč, kdorkoli se bo pojavil, bo takoj popredalčkan in  s tem tarča tistih, ki menijo, da pripada napačni strani. Začela se bo gonja in dokazovanje, da gre le za ene in iste ljudi, črne ali rdeče, vseeno. Pa četudi bodo modri. Stvar je pač takšna, da oba bloka v tej državi pokrivata določene vrednostne sisteme in poglede na zgodovino in svet. Ste za odtenek bolj verni? Potem ste črni. Podpirate poroke homoseksualcev? Potem ste rdeči. In tako dalje. Verjetno bi pol Slovencev zadela kap, če bi se pojavil kdo dokaj veren, ki bi vseeno podpiral pravice homoseksualcev, češ da so vsi Božji otroci, ki jih je ta že ustvaril s kakšnim namenom in jih zato moramo spoštovati. Takšne ljudi seveda naša slovenska mlakuža v trenutku utopi.

Ne pričakujte torej, da bo po volitvah kaj precej drugače. Gotovo, gospodarstvo se bo popravilo, brezposelnih bo manj, ampak to bi se zgodilo tudi brez volitev. Vse glavne reforme bodo še vedno na mizi in mnogi ne bodo zadovoljni. Če ne bo korenitih reform, bomo še en korak bliže grškemu scenariju. Strašno negativnost, ki se širi po deželi, bo po drugi strani morebiti  omilila le apatija v smislu, ‘kaj bi se trudil razumeti, saj so vsi isti.’

Advertisements