Gibanje čajank, ki je tako zelo pomagalo republikanski stranki pri njeni lanskoletni zmagi na volitvah v Kongres, pogosto obtožujejo rasizma. Seveda, če pogledate kakšne posnetke shodov gibanja, gre večinoma za belce. No, beli moški so tako ali tako bolj naklonjeni republikanski stranki, demokrati pa podporo podpirajo pri manjšinah. Predsednik Obama svoj uspeh lahko med drugim pripiše tudi visoki podpori pri manjšinah, čeprav je za njegovo zmago bolj kot to zaslužna uspešna mobilizacija širokih množic.

Prav zato gre, za mobilizacijo. Gibanje čajank je svojevrsten odgovor na zmago demokratov in impotentnost republikanske stranke.  Odgovor, ki republikancem koristi, hkrati pa jih tudi skrbi, saj ruši ustaljeni red in prihaja na dan z nekaterimi radikalnimi zahtevami. Njihova naloga je torej to gibanje kanalizirati v pravo smer, ga izkoristiti in potem nevtralizirati.

Barack Obama je prvi temnopolti predsednik ZDA in to lahko štejemo za dokaz, da ta država ni niti približno tako rasistična, kot je bila v preteklosti. Še več, prisotnost temnopoltih politikov v republikanski stranki, celo v gibanju čajank, kaže na to, da pravi problem ne leži v barvi kože, ampak v vrednotah, ki jih kdo poudarja. Čeprav seveda to ne pomeni, da rasizma ni. Le da ni edino pojasnilo.

Lazar Berman v članku Black Tea v The American piše o Hermanu Cainu, temnopoltem poslovnežu in konservativcu, ki v gibanju čajank vzbuja veliko navdušenja.  Na njegovem primeru skuša dokazovati, da je rasizem predvsem oznaka, s katero demokrati  napadajo svoje nasprotnike. Po Gallupovi anketi Caina podpira več volivcev, ki se nagibajo republikancem, kot Michelle Bachmann, Jona Huntsmana ali Tima Pawlentyja.  Pri tem ni pomembno, da Cain ni uradni kandidat, ampak da tudi temnopolti lahko zastopajo stališča gibanja čajank, konservativcev in republikancev. Navsezadnje je tudi predsednik republikancev, Michael Steele, temnopolt.

S tem se gre strinjati. Gibanje čajank napaja ideologija, ne rasizem. Kljub temu rasizma ni mogoče povsem izključiti, a ni glavni motor gibanja.  Glavni motor so vrednote neke Amerike nizkih davkov, majhne vloge države, odgovornosti samega zase in tako naprej, vrednote, ob katerih se celo Barack Obama resnično lahko zdi socialist, čeprav po evropskih standardih to zagotovo ni.

Advertisements