Tako se glasi iz opozicije vladnim načrtom in tako na koncu tudi bo. O tem ni več nobenega dvoma, zato je treba razmišljati, kako naprej. V okvirih dnevne politike to zelo verjetno pomeni zlom Pahorjeve vlade in predčasne volitve ali pa vsaj nadaljevanje agonije te vlade. Agonije, ki ne bo prinesla nobene spremembe več, ampak se bo vlekla do naslednjih rednih volitev.

Toda obstajajo stvari pomembnejše od medijskega viharja okoli raznih potez vladajoče in opozicijske politike, mimo številnih afer in napak. Pokojninska reforma je že ena takšna. Ta problem bo treba rešiti. Tokrat ga ne bomo, ne glede če se zdi, da večina strokovnjakov meni, da je potrebna, tudi če ni optimalna. A potem, v nedeljo se ne bomo odločali o pokojninski reformi, odločali se bomo o delu Pahorjeve vlade.

To je velika napaka, ki pa je ni mogoče preprečiti. Zdaj se gre le še vprašati, kakšne bodo posledice. Namreč, neumno se je zadrževati pri tem, kakšne bi naj stvari bile in ne videti, kakšne so in kakšne bodo.

Kratkoročno je mogoče živeti tako kot doslej. Torej s proračunskim deficitom, ki se bo ob rasti gospodarstva manjšal, z davčnimi obremenitvami, ki bodo težile gospodarstvo, z življenjem preko zmožnosti. Toda v nedogled to ne bo šlo. V nekem trenutku se bo stavba zrušila in to je jasno vsakemu, ki zna malo računati. Kajti, država za svoje delovanje potrebuje svoja sredstva, pokojnine je treba plačevati,  po drugi strani demografska realnost krči  razpoložljivo delovno silo. To je začaran krog, ki se ga da presekati samo s krčenjem proračunskih izdatkov. Ker, z razlastitvijo oligarhov, odpuščanjem poslancev, zapiranjem raznih vladnih uradov, ni mogoče veliko privarčevati, kajti tam ni ravno veliko denarja, je potrebno ostro rezati čez cel javni sektor. Ne le v birokraciji, ampak tudi v šolstvu, zdravstvu, v zadnjem muzeju, ki se napaja iz proračuna. Krčenje pa pomeni ne le odpuščanje ljudi, ampak tudi nižanje plač, tudi krčenje sociale. S tem se da znatno zmanjšati odhodke iz proračuna, s to vitko državo se da presekati ta začarani krog in zmanjšati obremenitev gospodarstva in ustvarjati nova delovna mesta, a to boli. Zelo. In ima tudi negativne posledice.

Nobene lažne obljube ne bodo pomagale, ne glede na to, kako zelo si mnogi želijo verjeti vanje.  Resničnost je trda in jo je treba sprejeti. Prej ali slej se bo nekdo moral z njo soočiti in pri tem je vseeno, kakšna vlada bo to, leva ali desna, rdeča ali črna ali zelena. Ker vse kaže na to, da bomo šli po težji poti, torej do poloma in potem do novega vzpona, ko bomo na ruševinah gradili nove temelje, kaže na hude konflikte, na radikalizme vseh vrst. Razni demagogi, ki trdijo, da je iz zraka mogoče čarati denar, bodo pridobili na moči, sindikati, pijani od zmage, ne bodo popustili pri ničemer več, politične stranke se bodo v ozračju sovraštva še bolj posluževale umazane in nekulturne igre.

Na kratko, zelo grdo bo. Ne zaradi te reforme, ne zaradi rezultatov nedeljskega referenduma, ampak zato, ker je vse blokirano, ker nihče noče več popuščati, ker bo vsaka napovedana reforma naletela na tako hud odpor, da je ne bo mogoče izvesti in to bo tako še vsaj nekaj časa. Edino, bledo upanje je, da bodo volitve in sprememba oblasti prinesle nekaj miru, ki bo novi vladi omogočil izvedbo nujnih reform, ampak kot sem o tem že pisal, v to ne verjamem.

V dodatno branje:
Država naj da! Država naj poskrbi!

Advertisements