Nekako tako deluje večina razprav v slovenski politiki. Nekdo iz strank (zdaj že močno pomanjšane) koalicije reče da in njegov nasprotnik iz opozicije je odločno proti  in skorajda na ves glas vpije ne. Opozicijski poslanec ponudi rešitev in koalicija ga preprosto povozi, ne da bi ga sploh prav poslušala. Pri tem ni pomembno, za kaj pravzaprav gre, važno le, da se nasprotuje. Važno, da se govori, drug mimo drugega. Kot da bi bila politika le goli boj za oblast in nič drugega. Kot da nikomur v resnici ne bi bilo mar, da se pride do dobrih rešitev za številne težave, ki tarejo to državo.

Kar je še bolj zabavno, pogosto ne gre niti za ideološko nasprotovanje. Ko je jasno, da bi predstavnik ene stranke, ki nasprotuje predlogom druge stranke, v istih razmerah ravnal podobno. Da nasprotuje samo zato, da bi zadal boleč udarec. Pri tem lahko pridobi le politično, država pa od tega nima nič. Zapravlja se dragocen čas. In škoduje tistim, ki so ga izvolili. Če se na primer ti zavzemajo za točno določeno rešitev, ki pa je njihov poslanec ne bo podprl, ker jo predlaga nasprotna stran, potem škoduje ravno njim. Kakor da bi republikanec v ZDA nasprotoval nižanju davkov za bogate, ker bi to predlagal demokrat. Bilo bi noro.

Da je to možno, je tudi posledica velike podobnosti med političnimi strankami, ki na številnih poljih zavzemajo podobna stališča, oziroma se le rahlo nagibajo na eno ali na drugo stran. Včasih se zdi, da so njihovi politični programi, razen ozkega kulturnega boja, le nujno zlo, s katerim mahajo pred nosovi volivcev. Ker to pač vsaka politična stranka mora imeti. Zato se je Janez Janša uklonil sindikatom, zato se je Borut Pahor s svojo SD premaknil bolj proti politični sredini, na pota tretje poti. Če pogledamo Blairovo tretjo pot, je na primer jasno, da so britanski laburisti, soočeni z obeti novih porazov, preprosto naredili premik proti sredini, opustili marsikaj, kar so prej zagovarjali, da bi lahko zmagali in prevzeli oblast. Kdo bi lahko rekel, da gre le za prilagajanje željam volilnega telesa, toda po drugi strani lahko tudi trdimo, da se stare vrednote umikajo brezobzirnemu boju za oblast, ki postane sam sebi namen.  Na tak način so stare socialne demokracije skoraj povsem razvodenele in uporabljajo zelo liberalno govorico.

Nabiranje političnih točk ima skoraj povsod prednost pred produktivnimi debatami, iskanjem kompromisov in rešitev, okoli katerih se strinjajo vsi ali vsaj večina. To je narobe in volilno telo, sploh pa mediji, bi morali pazljivo spremljati, kaj v določenem trenutku kdo zagovarja in kako se potem obnaša kasneje, ko nasprotna stran spremeni ploščo. Ali izgubi volitve. Predlog pokojninske reforme je že eden takšnih testov.

Advertisements