Slovenija zdaj že nekaj časa ni več v recesiji. Gospodarstvo se popravlja, vendar tako počasi, da skorajda ni omembe vredno. Hkrati še vedno doživljamo popotresne sunke in propadajo podjetja, zaradi česar na stotine ljudi izgublja zaposlitve. Ni veliko, česar bi se lahko veselili. A lahko bi prišlo še hujše. Dogodki po svetu bi nas lahko potisnili v drugo recesijo v kratkem času in ta bi lahko bila še hujša, sploh, ker se je zadolženost države že silovito povečala (na na ravni mnogih drugih držav po svetu, a vseeno) in manevrskega prostora ni več toliko.

Pahorjevi vladi lahko očitamo, da se je krize lotila na neprimeren način, da se zaradi tega država iz nje ni izvila prej in da tudi gospodarska rast ni obetavna. Ne moremo pa ji očitati, da je krizo zakuhala. Nihče v Sloveniji je ni, prišla je od zunaj. Vse kar bi lahko katerakoli vlada v Sloveniji storila, je bilo da se nanjo odzove in jo čim bolje prebrodi. Ne moremo ravno reči, da se je ta vlada s krizo soočila ustrezno.

Ne moremo pa Pahorju očitati, da ni vedel, kaj se kuha. Še več, sprašujem se, ali mnogi drugi politiki in analitiki sploh vedo, kaj se godi po svetu. Kajti, dobivam občutek, da  ob klicanju po volitvah in novi vladi ne vidijo ali nočejo videti, da bo ob novi gospodarski krizi v zahodnem svetu, tudi Slovenija strmoglavila. S Pahorjem, Janšo, Golobičem, Jankovičem ali s kom drugim. Rešitve ne bo, ker je niti biti ne more. Slovenija je premajhna in preveč vpeta v svetovno gospodarstvo, da bi se lahko rešila. Ampak o tem nekako ni veliko govora. V primeru SDS-a človek celo dobi občutek, kot da nas hočejo prepričati, da bodo po prevzemu oblasti nekaj časa res čistili nastale razmere, a bo sčasoma šlo na bolje. Nič o tem, da bodo v primeru ponovnega pretresa bržkone v letu ali dveh glede podpore javnosti padli na 10% in bo še huje, kot je zdaj. Pahor po drugi strani glede tega ne zavaja:

Se spomnite, kje ste bili 15. septembra 2008? Ne. Veste, zakaj ne? Ker je bila cela slovenska javnost okupirana z volitvami. 15. septembra je v New Yorku padel Lehman Brothers in začel se je proces padanja domin. In ko je 11. novembra 2008 ameriška vlada dala poroštvo za 700 milijard dolarjev, mi je bilo popolnoma jasno, da smo padli v recesijo, o kateri se večini Slovencev in Slovenk niti ne sanja, in da nas čaka zelo težka naloga. Ne smemo spregledati dogodkov v našem okolju, ker bistveno vplivajo na domače razmere. Ob vsem času precej zahtevnih preizkušenj sem optimist in vidim priložnost, da se Slovenija uspešno izvleče iz zelo težkih preizkušenj, ki čakajo nas in nam sorodne države. In ni vrag, da nam ne bi uspelo. S kančkom sreče.

Spomnimo se, da pred prejšnjimi volitvami Janša ni vedel ali ni hotel vedeti, da prihaja kriza, čeprav je vsakemu malo bolj pozornemu opazovalcu svetovnih dogodkov to bilo že povsem jasno.

Mislim, da krivdo za to nezavedanje, kaj se dogaja zunaj in kako malo moči dejansko imajo slovenske vlade v odzivu na globalne dogodke, lahko najdemo v premajhnem zanimanju za zunanji svet. Vse preveč se namreč tako politika kot mediji ukvarjajo z domačimi aferami in starimi delitvami in ne znajo narediti pravih povezav, če pa jih že delajo, jih delajo naivno, v slogu, znižali bomo davke, postali kot Slovaška in bomo uspeli. Kot da ne bi imeli pred seboj primera Irske, tiste čudežne države, ki je tako bedno zgrmela v globine.

Bilo bi dobro, da se Slovencem nalije čistega vina. Če pade Italija ali Španija, če se Bog ne daj zlomijo ZDA,  potem bo naslednja slovenska vlada lahko le gasila obsežne požare, le da še mnogo manj uspešno, kot ta. Prišlo bo do strahovitih krčenj javnih izdatkov in ukinjanja socialne varnosti. Ljudje bodo trpeli. Slovenija bo v stanju, v kakršnem je zdaj Grčija ali še hujšem. In za to, še enkrat ponavljam, ne bo kriv ne Pahor, ne Janša, ne preteklost, ampak vpetost v svetovno gospodarstvo.

Advertisements