Zanimivo, da je Liberalna Akademija prišla do podobnega zaključka, kot jaz. Le da šest let kasneje.

Pred več kot šestimi leti sem se namreč tudi sam spraševal o krizi levice in prišel do zaključka, da je težko reči, tako v Sloveniji, kot po svetu, da so stranke, ki se imenujejo za leve, res še takšne. Pri tem sem za primer dal Blairove laburiste in tudi nekega slovenskega politika, ki je kasneje postal predsednik vlade, Boruta Pahorja.

Zaključil sem tedaj podobno kot Liberalna Akademija, torej, da levo telo še obstaja, le politični prostor ji ne ponuja ustrezne opcije.

Najlepši primer tega so Blairovi laburisti, ki niso več ista stranka, kot so bili laburisti pred desetletji. Zdaj so neka čudna tretja pot, ki se je z leve premaknila na sredino. Pri nas je primer takšnega razmišljanja Boris Pahor. Po svetu je še veliko takšnih primerov.

A kaj se skriva za fasado premika na sredino in odgovorne politike do države? Boj za volilce, poiskus obvladovati družbo s sredine? Zakaj se  zdi, da premik na sredino pomeni tudi odtujitev velikemu delu prebivalstva?

Zato mislim, da levica sploh ni v krizi – levica je v vzponu, kajti njena baza raste s propadanjem srednjega sloja, kar je pa posledica vedno večje liberalizacije.

Ampak za razliko od Liberalne Akademije sem se v tem času premaknil naprej in zdaj menim, da sem se motil. Ne, tudi to volilno telo lahko izgine in se premakne v kak drug tabor. Levica se je po Evropi in tudi pri nas odločila, da zastopa razne diskriminirane ali v družbo slabo vključene skupine, od priseljencev do homoseksualcev, hkrati pa je zapustila področje sindikalnega, delavskega boja in se v večini primerov odpovedala boju na okopih socialne države z veliko močjo poseganja v delovanje gospodarstva. S tem se je del njenega volilnega telesa našel v praznini, brez koga, ki bi mu lahko zaupal, da se bori za njegove interese. Bati se je, da se je ta del volilnega telesa premaknil bolj proti desnici, v nacionalizem, v sovraštvo do tujcev in raznoraznih manjšin in da  bolj kot kadarkoli prej nasprotuje socialni državi, ker v njej vidi le podporo vsem drugim, le sebi ne. Zato jih je tudi lažje prepričati, da je nižanje davkov, manjšanje vloge države, v njegovo korist.

Zato je tudi jasno, zakaj ta v sredino pomaknjena levica, ki na veliko kopira bolj liberalne rešitve gospodarskih težav, v katerih se je znašla stara socialna država, hkrati pa  ne more brez raznih zelo bogatih in dobro povezanih sponzorjev, izgublja podporo. Da bi ta trend preobrnila, bi potrebovala resnične spremembe, ne samo pri najbolj vidnih obrazih, ampak tudi pri načinu razmišljanja. Morala bi ponuditi rešitve, ki niso kopija rešitev, ki jih že ponuja druga stran, a bi vendarle delovale.

To pa je zelo težko. Mogoče brez izgona v politično puščavo sploh ne gre.

Advertisements