Ne me držati za besedo, kajti to je v moje uho priletelo čisto slučajno in je bolj kot kdo in kje je to izrekel, pomembna sama misel. Namreč, mislim da je namestnica kitajskega zunanjega ministra, Fu Ying, na Blejskem strateškem forumu rekla nekaj v smislu, mar ni cilj  gospodarske rasti, da ljudje živijo bolje in mar to ne prispeva najbolj k človekovim pravicam. Kitajska je pogosto deležna kritik na račun svojega spoštovanja človekovih pravic.

Mar so človekove pravice pomembne, če ljudje umirajo od lakote, živijo v bedi obubožane družbe? In mar lahko družba, ki ne spoštuje posameznika in njegovih pravic, res napreduje v smer zadovoljitve materialnih želja večine prebivalstva?

Kitajska je v preteklih desetletjih prehodila dolgo pot gospodarskega razcveta, tako da postaja svetovna velesila. Vedno več ljudi živi vedno bolje in kitajskim oblastem moramo to priznati. A v nekem trenutku se ljudje s polnimi trebuhi začnejo spraševati, ali morajo zaradi tega molčati in brez ugovarjanja sprejemati vse, kar prihaja od zgoraj. Eden izmed naukov revolucij severne Afrike in Bližnjega vzhoda je tudi, da so se ljudje pripravljeni upret, čeprav jim gre relativno dobro, prav tako, kot če jim gre relativno slabo. Libija je bila v primerjavi s soseščino dokaj dobro razvita, a to ni preprečilo vstaje. Po drugi strani je Jemen propadla država, a so rezultati podobni.

Nekaj je v ljudeh, da nočejo živeti niti v zlati kletki, ampak zahtevajo svobodnega zraka. Morebiti se dajo nekateri za nekaj časa podkupiti, a čez čas pride trenutek resnice. Še več, včasih z blagostanjem ta trenutek pride še prej, saj imajo bolje izobraženi in materialno preskrbljeni posamezniki več časa razmišljati o sistemu, v katerem živijo in o tem, kako ga izboljšati.

Advertisements