Thorin ima na svojem blogu na Drugem svetu zanimiv predlog. Malo za hec, malo za res:

Večina javnega sektorja dobi svoj letni proračun na podlagi lanskoletnega z nekim indeksom plus ali minus (seveda so izjeme, ampak tokrat jih zanemarimo), kar pomeni, da se vsi maksimalno potrudijo, da porabijo ves denar, ki so ga za to leto dobili odobrenega, sicer lahko upravičeno pričakujejo, da bodo drugo leto dobili manj. Tak sistem seveda v ničemer ne spodbuja zmanjševanja trošenja.

Lahko pa bi sprejeli zakon, da si v vsaki ustanovi, zavodu ali oddelku znotraj organizacije zaposleni na koncu leta med sabo razdelijo denar, ki jim je ostal. Torej, če jim na koncu ostane 30.000 eur, zaposleni ta denar dobijo na svoje račune.

Proračun njihovega oddelka, zavoda, ustanove itd. bi se naslednje leto znižal na nivo denarja, ki so ga v prejšnjem letu dejansko porabili za svoje delo. Ob koncu naslednjega leta bi si denar, ki bi ostal, spet razdelili med sabo.

Problem tega predloga je v tem, in to je tudi problem javnih sektorjev po vsem svetu, ne le pri nas, da ti ne bi delali sebi v škodo. Namreč, hitro bi spoznali, da varčevanje pomeni manj sredstev v naslednjih letih. To je tudi problem birokracije, vzete ožje, ki se prav množi, saj je uspeh pogosto povezan s tem, koliko več sredstev si lahko pridobi, koliko več ljudi zaposli, koliko več dela si priskrbi.

Sam sem sicer podal svoj predlog, ki je resda težko izvedljiv:

Jaz mislim, da je največji problem v tem, da tisti, ki od zgoraj skušajo varčevati, pojma nimajo, kako delo poteka po posameznih delih javnega sektorja in tako tudi ne znajo pravilno krčiti stroškov. Nižali bi plače, ker se jim to zdi najbolj preprosto, nižali stroške za material, ker se jim spet zdi najbolj preprosto.

Ne, dokler ne bo zelo močnega nadzora od zgoraj, da bodo prišli ljudje, ki bodo vedeli, kako delo poteka in kje točno se da zmanjševati stroške in kje se da odpuščati, ne bo nikoli boljše. Za kaj takšnega pa so sposobni samo ljudje, ki gredo skozi sistem, od najnižjega delovnega mesta navzgor, da potem res vedo, kako se lotiti problema. Dokler se namreč vse rešuje od zgoraj navzdol, tisti od zgoraj res nimajo pojma, ker jim izobrazba ne da izkušenj. Potem so pa žrtve prepričevanja.

Drugo pa je stvar kadrovanja. Z mnogo manj ljudmi, a kvalitetnimi, se da pogosto narediti mnogo več, kot z množicami, ki jim delo ne diši. Ampak zato je potrebno veliko dela, veliko preverjanja zaposlenih in tega, kar delajo. In tudi odpuščanja tistih, ki nočejo delati. Spet, to lahko počne le nekdo, ki ve, kako delo poteka. Je pa res, da so marsikje zaposleni neverjetno zaščiteni in jo morajo samo popihati na bolniško, da so nedotakljivi.

Na žalost ostaja skoraj edina metoda zmanjševanja stroškov javnega sektorja, torej, ne le državne birokracije, ampak celotnega sektorja, preprosto rezanje plač in stroškov, ne pa obsežna reforma. Mi se moramo sicer dogovoriti, kakšne funkcije naj izvaja državna uprava, kaj zahtevamo od šolstva, zdravstva, sodstva, policije in tako naprej. Tukaj je možno manjšanje, vendar se moramo zavedati, da na marsikaterem področju to pomeni le prenos v zasebni sektor, kar pa ni vedno najbolje za vse. Recimo v šolstvu in zdravstvu. S privatizacijo lahko dobimo odlične zasebne univerze, le vprašati se moramo, kdo bo imel dostop do njih. Podobno z zdravstvom. Bodo si lahko vsi privoščili najboljše, ali bomo imeli  dvorazredno zdravstvo, eno za bogate, eno za revne? (Kdo se bo na tem mestu vprašal, ali tega že nimamo.) Seveda je na mestu tudi pripomba, da je možno, da so državljani zadovoljni tudi z večjim javnim sektorjem, če jim ta nudi ustrezne usluge, če so zadovoljni s produktom.

Naslednji vladi (ker ta tako ali tako ne bo nič naredila, kakor ni naredila v preteklosti), priporočam, da se tega problema loti bolj obsežno, ne le z navadnim rezanjem. Če ne drugače, naj si ustanovi delovno skupino, ki bo podrobno pregledala stanje in prišla na dan  z rešitvami. To nam je nujno potrebno.

Advertisements