A ni zanimivo, danes,  ko se v Državnem zboru odloča o zaupnici vladi, da imajo štiri politične stranke, ki so pred tremi leti ustvarile koalicijo, še vedno iste predsednike? To kljub temu, da  so izgubile ogromno podpore, da ene izmed njih skoraj zagotovo po volitvah ne bo več v DZ, tri druge pa bodo izgubile na številu poslancev. Hja, lahko se zgodi, da se bo na koncu še celo LDS tresel za svoj obstanek, DeSUS-u pa tudi podpora vztrajno pada iz meseca v mesec, čeprav so v nekem trenutku profitirali od svojega izstopa iz koalicije.

Pa vendar predsedniki, ki niso bili sposobni voditi svojih strank do večje podpore, niti do ohranitve pridobljene, vztrajajo. Borut Pahor, Gregor Golobič, Katarina Kresal, Karel Erjavec. Njihove stranke jih niso sposobne nadomestiti. Kakor da bi kak nogometni klub vztrajal pri trenerju, ki mu ne uspe in ne uspe doseči ciljev in mu celo grozi, da bo iz prve izpadel v drugo ligo. Ne bi, mar ne?

No, mogoče pa se zgledujejo po Janezu Janši, ki ga niti porazi niso mogli odgnati od vodenja SDS. Je pač zelo vztrajen.

Kakor da bi slovenske politične stranke bile po večini stranke svojih predsednikov. Le pri SLS-u dokaj redno menjujejo svoje predsednike, brez kakšnega posebnega uspeha, saj jim do zdaj ni uspelo najti človeka, ki bi mobiliziral večje volilno telo, drugače vsi vztrajajo pri enih in istih ljudeh.  Potem pa govorimo o novih obrazih.  Smešno.

Advertisements