Zdaj, ko je med nekdanjimi strankami koalicijskega trojčka že skorajda izbruhnila vojna, je dobro pogled usmeriti malo nazaj v preteklost. Kolega ervinator me je s komentarjem spomnil na enega mojih prispevkov izpred več kot dveh let, kjer sem razmišljal o notranjih bojih v koaliciji in napovedal, da bo ta vzdržala do konca mandata.

Namreč, vsega bi naj bil kriv Janez Janša.

Glavno vezivo treh strank te koalicije je bilo pri naskoku na oblast predvsem, da se s te odstrani Janeza Janšo in njegovo SDS. Bilo je jasno, da bo trojček moral držati skupaj, sicer od vsega na koncu ne bo nič. In tako je tudi bilo. Kljub neprikritemu boju za vodilno vlogo na političnem polu, ki ga radi imenujemo za slovensko levico. Kajti, že dolgo se bije boj za prvenstvo in glavna akterja sta Borut Pahor in Gregor Golobič.

Žalostno je, da v tej državi na volitvah glasujemo predvsem proti nekomu. Po aroganci LDS-a je prišel Janša, po vladavini Janše je prišel levi trojček, v obeh primerih pa si je večina volilnega telesa želela sprememb. Če se še spomnite Ropove vlade, kaj vse se je tedaj govorilo, kakšne kritike so letele na LDS in zakaj se je potem Janševa SDS zdela boljša alternativa, vam bo jasno, kako je to delovalo štiri leta kasneje in kako bo delovalo na predčasnih volitvah nekje novembra ali decembra letos.

Saj, le poglejte si strah nekaterih, ki bi iz nič radi imeli nove stranke, da bi, no, njihova podlaga ni v prvi vrsti program, ampak strah pred vladavino SDS-a, pred madžarskim scenarijem. Torej, če se bo zgodilo presenečenje (skorajda nemogoče) in se bo le pojavil kandidat, ki bo premagal SDS, potem se bo to skorajda zagotovo zgodilo zaradi mobilizacije velikega dela volilnega telesa, ki ne mara Janše. Politični programi gor ali dol.

Da je takšno razmišljanje napačno, bi moralo biti jasno vsem.

Če se vrnem k svoji napovedi iz aprila leta 2009, da bo ta koalicija vzdržala, priznavam, da sem se motil v razmišljanju, da ljudje preprosto ne morejo biti tako neumni, da potem, ko vidijo da njihovo obnašanje vodi v propad, ne potegnejo pravilnih odločitev in se spremenijo. Če bi se namreč spremenili, če bi jim postalo jasno, da je nujno boljše sodelovanje in konec poplave afer in napak, bi lahko vladali do konca mandata, saj bi tudi njihova javnomnenjska podpora bila nekoliko višja.

Vodilni strank zdaj bivše koalicije so imeli dovolj možnosti za poglobljen premislek in spremembe, a tega niso storili. Tako so vsi predsedniki strank, od katerih eni grozi celo izpad iz DZ, še vedno isti in stranke jih podpirajo. Kaj si pri tem misli njihovo članstvo, ne vem. Da se bo zgodil čudež? Mar niso slišali tistega rekla, da je norost vztrajati pri istih rešitvah in pričakovati drugačne rezultate? Namesto, da bi se že zdavnaj uprli in si našli ljudi, ki bi jim omogočili, da bodo njihove stranke bolj uspešne, še vedno čakajo na konec. In konec bodo tudi doživeli.

Veste, če na drugi strani ne bi stal Janez Janša, ampak recimo Gregor Virant ali kdo drug, bi SDS resnično dosegla 50 ali celo 60+, takšna je nesposobnost političnih strategov vseh treh strank bivšega trojčka. In nič jim ne pomaga izgovarjanje na globalno gospodarsko krizo. Ta jim je zbila podporo, a pokopalo jih je vse kaj drugega.

Torej, lekcija za danes. Politiki se večinoma ne spreminjajo, se ne učijo na svojih napakah in nikar pričakovati, da če jih njihovo delovanje vodi v propad, da bodo zavoljo tega ravnali drugače. Ne, le še bolj bodo drveli proti zidu. In mi z njimi.

Advertisements