Teden dni po protestih 15. oktobra, postaja jasno, da pred nami vsaj kratkoročno ni nobene revolucije, ampak da se nam v Sloveniji obeta reševanje krize še z več kapitalizma. Namreč, Virantova stranka se predstavlja kot liberalna opcija, po drugi strani pa Janković razen rdečega plašča, ki ga je oblekel, da bi pridobil volivce, ne predstavlja levice, ampak prej menedžerja, ki bo storil vse, da doseže uspeh. Janševa SDS prav tako kaže ambicije, da krči državo, ne pa jo krepi. Za vsem tem je misel, da je prav delovanje države ključen problem, zaradi katerega se je Slovenija znašla v hujših težavah, kot mnoge druge članice EU severneje od nas.

Trije najpomembnejši politični igralci ta hip niso socialni demokrati.

Z zatonom SD-ja, ki je s Pahorjem tako ali tako stopal na pota tretje poti, torej nekam proti sredini, proč od tradicionalne socialne demokracije, in šibkostjo DeSUS-a in TRS-a, je socialno demokratska opcija v Sloveniji na tleh. Reševanja krize z večjimi investicijami, z državnim ustvarjanjem delovnih mest, z večjo skrbjo za pravice zaposlenih, z več sredstvi za socialo, izobraževanje, zdravstvo, ne bo. No, saj tudi do zdaj tega ni bilo veliko, a v prihodnje bo še manj. Ne, za rešitev slovenskih problemov ne bo  najbolj pomemben Keynes, ampak prej Hayek.

Jasno je, da se socialna demokracija reformira in da bo prej ali slej prišlo do stvarjenja nove sile iz elementov SD-ja, DeSUS-a, TRS-a in tistih, ki zdaj protestirajo proti finančnemu kapitalizmu. Lahko se zgodi, če liberalna zdravila ne bodo uspešna, da bo ta resnično bolj radikalna socialna demokracija dokaj hitro postala ena močnejših sil v političnem prostoru. Lahko se tudi zgodi, seveda, da bo določen del volilnega telesa še nekaj časa še bolj apatičen, če se Jankovićeva opcija izkaže za polom, oziroma, prej, za popolnoma drugo smer, kot si jo veliko Slovencev želi.

Glede na to, da kaže da plujemo v drugi krog krize, si ne smemo domišljati, da bo svet v prihodnje takšen, kot smo ga vajeni. Ti pretresi v političnem prostoru, ki smo jim zdaj priča, kažejo na velikanske premike, ki so možni samo v časih kriz. Lahko, da čez nekaj let na političnem prizorišču ne bo nikogar več  od teh, ki so nam tako znani  in bomo resnično soočeni z novimi obrazi, velikimi gibanji, celo z nasiljem. Ampak za zdaj je jasno, da je pred nami obdobje, in kako dolgo bo resnično ne vemo, ko se končuje zaton tradicionalno socialno demokratskih rešitev, ko bo socialna demokracija dosegla svoje dno.

Advertisements