V teh dneh smo priča množičnim protestom v dveh državah na različnih koncih sveta, ki sta pa podobno usodno razklani in zaradi tega pogosti žrtvi političnih razkolov. V Ukrajini je  bil nepodpis sporazuma med EU in ukrajinsko vlado povod za prihod na tisočev protestnikov v Kijev, kjer so začeli zahtevati ne le več Evrope in manj Rusije, ampak tudi spremembo oblasti, na Tajskem so se protestniki podali v boj proti vladi Yingluck Shinawatra.

V obeh primerih je bila trenutna oblast izvoljena na demokratičnih volitvah in v obeh primerih poražena stran takšnega izida noče sprejeti. Na Tajskem  gre za boj med privrženci bivšega predsednika vlade Thaksina Shinawatre in privrženci demokratske stranke na drugi strani, v Ukrajini je država razdeljena na rusko govoreči vzhod in prozahodni zahod. V obeh primerih demokratični okviri očitno niso dovolj, da bi zagotovili stabilnost.ž

 photo thai_zps2dc9ccbb.jpg
Protesti v Bangkoku

Kar nas pripelje do Slovenije. Tudi v Sloveniji vlada silovita razklanost, posledica dolge zgodovine razprtij, ki sega tja na konec devetnajstega stoletja in jo je še poglobila druga svetovna vojna, pri življenju pa jo ohranja vladajoča politika, ki na tak način najlažje mobilizira svoje podpornike. Tako kot v Ukrajini in na Tajskem še ni, je pa se bati, da se utegne država razvijati prav v to smer. K sreči proporcionalni volilni sistem omogoča preživetje več političnih strank (z večinskim bi imeli verjetno le dve) in s tem so politične sile prisiljene v sklepanje koalicij. Če temu ne bi bilo tako, bi lahko vladala le ena stran. V Slovenskih razmerah to ne bi prispevalo le k bolj učinkovitemu vladanju, ampak še k bolj krčevitim poskusom zavzeti in v svojih rokah obdržati oblast. Pomenilo bi tudi, da bi se večina državljanov lahko postavila le na eno izmed dveh strani in sredinskih strank, ki bi lahko sodelovale z enimi ali drugimi, ne bi bilo. Brez vmesnega prostora bi bil prepad samo še večji.

Letos spomladi in lani jeseni smo v Sloveniji doživeli velike proteste usmerjene proti oblasti, enkrat na lokalni, drugič na državni ravni. V prvem primeru so protesti uspeli odgnati demokratično izvoljenega župana, v drugem  je predsednika vlade strmoglavila izguba podpore v parlamentu. Kakorkoli, videli smo lahko množice z zahtevami po odstranitvi demokratično izvoljene oblasti in z obljubami o alternativi. Protestniki so bili po večini del enega političnega bloka, a ni si nemogoče predstavljati, da bi tudi druga stran utegnila kdaj izvesti podobne proteste, da bi strmoglavila oblast svojih nasprotnikov.

Če se bo slovenska razklanost nadaljevala, podprta ne le s političnimi manipulacijami, ampak z medijsko propagando, se nam lahko kaj hitro zgodi, da bomo končali v ukrajinskih razmerah, ko bo za demokratično veljalo le, če zmagajo naši, če bo pa prevladala druga stran, se bo glasilo, da to na nek način ni demokracija, ali da gre za prevaro. To je seveda izredno nevarno, saj lahko vodi v diktaturo, ko zaradi nestabilnosti demokracija ne deluje več.

Advertisements