V Hamburgu je v soboto popoldne nekaj tisoč ljudi protestiralo proti zaprtju kulturnega centra. Pri tem je prišlo do izgredov, v katerih je bilo ranjenih 120 policistov in nekaj sto protestnikov,  čez tristo je bilo pridržani. Protestov se je udeležil tudi ruski zunanji minister Lavrov, ki je množici zagotovil, da jih v boju za svobodo in demokracijo Rusija podpira, nakar je delil piškote. Kasneje je zagotovil, da oblasti njegove udeležbe ne bi smele smatrati kot vmešavanje v nemške notranje zadeve, saj bi to bil popolnoma neracionalen odziv.

Ruski zunanji minister seveda ni prišel podpreti ‘skrajnih levičarjev’, kakor so jih poimenovale oblasti, niti ni njihovega števila v pogovoru v Moskvi ocenil na nekaj deset tisoč, če ne pol milijona in opozoril, da  protesti pomenijo neizogiben padec nemškega režima. Po drugi strani se v zahodno evropskih političnih krogih in tudi medijih zdi povsem normalno, da evropski politiki spodbujajo proteste v Ukrajini, kjer so politične razmere zelo zapletene. Gre seveda za vmešavanje v notranje zadeve suverene države, za pritiske, da se oblasti odločijo v skladu z interesi držav, ki svoje ljudi pošiljajo izražati podporo.

Zadnje tedne  mediji veliko svojega časa posvečajo protestom v Ukrajini in na Tajskem, s čimer prikrivajo hude težave v Evropi. Zanimivo je namreč, da se proteste v Grčiji, Španiji, Italiji, tudi lanskoletne v Sloveniji, bolj kot ne pometa pod preprogo in skuša zmanjšati njihov pomen, razen če gre za notranje politične spopade.  Veliko ljudi po Evropi meni, da vladajoča politika ne deluje v njihovo korist in si želijo sprememb, a to vsak dan poudarjati, bi lahko privedlo do resnično večjega upora, ki bi spremenil razmerja sil. Tega pa ni mogoče dopustiti. Bolje kot to, je še naprej prodajati iluzijo stabilnega evropskega sveta, ki se mu še vedno želijo približati prebivalci Ukrajine, ali poudarjati konflikte v svetu.  Po drugi strani se molči o uspehih konkurenčnih držav, ki dosegajo visoko rast, vse zato, da državljani ne bi končno zahtevali drugačne politike in umik tistih, ki že pet let niso sposobni rešiti krize, ki pesti tako evro območje, kot večino EU.

Protesti po državah članicah EU se nadaljujejo, neuspehi vladajoče politike so očitni. Gospodarska rast je minimalna, brezposelnost visoka, vedno več ljudi ne ve, kako si organizirati življenje v tako nestabilnih časih.  Mislili bi si, in resnično pošteni in neodvisni mediji bi to tudi počeli, da bi se vsak dan poročalo o protestih in tako vršilo pritisk na vladajoče. Ne na ravni držav članic, ampak na skupni ravni, kjer se edino da reševati probleme, saj so država članice po večini postale le province večjega imperija. Bilo bi tudi dobro, da bi se v časih krize evropske elite ogibale konfliktom, kakršen je ukrajinski, saj nimajo ne denarja, ne vojaške moči, da bi na koncu lahko zmagale. Rusija leta 2013 pač ni Rusija leta 1999, kakor tudi Nemčija, Francija, Britanija in druge države članice EU nimajo več toliko moči, kot so je imele pred desetletjem.  Zaradi napačnih politik se pred našimi očmi odvija zaton nekoč pomembnih držav, medtem ko se zaradi bolj kot ne pravilnih političnih odločitev, Rusija, le eden izmed globalnih tekmecev, krepi. Podobno Turčija, kjer ne bi bilo modro iskati spora s popularnim Erdoganom.

Nekdo bi moral povedati evropskim elitam, da se morajo prilagoditi spremenjenim razmeram v svetu in pogledati v ogledalo, ko bodo iskale krivca za gospodarski zaton, ne pa da preko medijev ustvarjajo lažno realnost.

Advertisements