V sredo je egiptovska oblast Muslimansko bratovščino razglasila za teroristično organizacijo. To prihaja po napadu na varnostno zgradbo v provincialnem mestu Mansura, kjer je bilo ubitih 14 ljudi, ranjenih pa 130. Egipt že dolgo vre in prepadi med posameznimi skupinami, ki se borijo za oblast, se poglabljajo. Nič čudnega, da je danes prišlo še do napada na avtobus pred univerzo v Kairu, pri čemer je bilo ranjenih pet ljudi.

Dejansko je Egipt končal, kjer je začel, le da ni več Mubaraka. Oblast ima v rokah vojska in podpirajo jo tisti ljudje, ki so podpirali prejšnji režim, Muslimanska bratovščina, ki je zmagala na volitvah, je prepovedana, liberalna mladina pa je potisnjena na obrobje. Dejansko jo je novi režim izkoristil za obračun z bratovščino, zdaj pa kaže, da se bo znebil še nje.

Razlike s Sirijo so ogromne, najpomembnejša pa je ta, da se tam spopadajo interesi več držav. Upornike, tudi radikalne islamiste, podpirajo arabske države, ki premorejo veliko denarja in orožja, priključujejo se jim Turčija in zahodne države. Na drugi strani Iran in Hezbollah nočeta dopustiti padca zaveznika, v pomoč je tudi prijateljski Irak. Prav zaradi tega je Asad sploh preživel tako dolgo in lahko na koncu še zmaga. Po drugi strani je v Egiptu, čeprav gre vedno bolj za spopad med sekularno, vojaško diktaturo in med islamsko opozicijo, z nekaj elementi liberalnih sil, manj vmešavanja od zunaj. Saudska Arabija bo težko pošiljala borce, orožje in opremo, ZDA ne bodo uvajale sankcij. Zato bo tudi odpor bržkone šibkejši. A če nam napadi kaj dokazujejo, je to, da nekaj nemira zagotovo bo.

Obstaja tudi nevarnost, da bodo radikalne sile, ki so se razbohotile po Libiji in Siriji in ki so jim v boju proti skupnim sovražnikom pomagale tudi zahodne sile, našle pot  v Egipt. Scenarija za hujšo državljanjsko vojno ni težko napisati. Teroristični napadi povzročijo maščevanje oblasti, nasilje v tabor upornikov prežene še več ljudi in ta začaran krog se vedno znova ponovi, dokler uporniki niso sposobni zavzeti celotnih četrti ali mest, na kar oblast reagira s prekomerno vojaško silo. Vse verske, etnične, lokalne razlike postanejo dodatni vzroki za sovraštvo, nestabilnost prispeva še k pritiskom na gospodarstvo, kar postane še en razlog za odpor. Na kratko, še ena nočna mora na Bližnjem Vzhodu.

Kaj naj zahod ob takšni nevarnosti stori? Če nič drugega, je potrebno oblastem v Egiptu zagroziti z odtegljajem pomoči, celo s sankcijami, če ne bodo pri miru pustili liberalne opozicije in če bodo šli predaleč pri preganjanju Muslimanske bratovščine. Kako se bodo razmere odvijale, je namreč v veliki meri odvisno od delovanje oblasti. Če bo to nasilno, bo tudi možnosti za  izbruh nasilja več, če bodo delovale pametno, se bo morebiti katastrofi še mogoče izogniti.

Advertisements