Ruska država se je  dvajseto obletnico sprejetja ustave odločila obeležiti z obsežno amnestijo obsojenih blažjih dejanj, nosečih žensk in žensk z mladoletnimi otroci, žensk starejših od 55 in moških starejših od 60 let in motenih oseb. Skupaj se je amnestija dotaknila okoli 30000 ljudi, a predvsem zahodni mediji so iz vse te množice izpostavili vsega tri primere, s katerimi so skušali vse skupaj predstaviti le kot Putinov poskus zmanjšati pritisk na rusko državo zaradi kršenja človekovih pravic.

Pri tem v nobenem od treh primerov, katere so se odločili izpostaviti, ni šlo za kršenje človekovih pravic.

Še najbolj razumljivo je bilo dejanje   aktivistov Greenpeacea, ki so jih aretirali septembra, ko so se skušali povzpeti na rusko naftno ploščad, da bi protestirali proti izkoriščanju Arktike. Z globalnim segrevanjem in razvojem novih tehnologij si države na severu obetajo velike koristi in boj za naravne vire se je že začel.  Najprej so trideset pripadnikov Greenpeacea skušali obtožiti piratstva, kar pa so kasneje spremenili v milejšo obtožbo.

Bolj zabavno, kot deliti simpatije z naravovarstveniki pa je sočustvovati z bivšim oligarhom, ki je leta in leta sodeloval pri ropanju Rusije. Mihail Hodorkovski ni najboljši človek in kazen, ki ga je doletela, je vsekakor zaslužena. Da je pri tem imela roke vmes tudi politika, je možno, toda to ne izničuje njegovih zločinov. Je pa za zahodne medije na žalost postal priročen simbol, s katerim lahko domačo javnost prepričujejo o zlohotnosti ruskih oblasti. No, bolj preprosto, o zlohotnosti ruskega predsednika Vladimirja Putina, saj je mnogo lažje slikati črno belo pravljico, če se ustvari enega samega zlobneža, na katerega lahko vedno kažeš s prstom, kot pošteno analizirati zapletena razmerja moči, kakršna vladajo še v najmanjših državah sveta pa tako še mnogo bolj v največji od vseh.

A Hodorkovski je takoj dobil svojo tiskovno konferenco in medijem se je zdelo upravičeno prenašati njegove besede. Vprašanje, če bi se kaj podobnega zgodilo v ZDA, če bi tamkajšnji oligarh, po letih služenja zaporne kazni prišel na prostost, se odpeljal na Kitajsko in tam želel pljuvati po ameriškem predsedniku, češ da ga je on osebno spravil v zapor. Saj bi se mu vsi smejali.

Podobno aboten, kot primer Hodorkovski, je primer dekliške punk skupine Pussy Riot, ki je proti predsedniku svoje države protestirala tako, da se je huligansko znesla nad pravoslavo cerkvijo. Nekaj, kar ne more biti dobro sprejeto v državi, ki je v zadnjih letih videla velik porast pripadnosti pravoslavju. Za svojo nespodobnost, ne za politični protest,  je potem trojica iz skupine tudi bila obsojena. Kazen je seveda bila pretirana, ampak dekleta bi bila za svoje dejanje kaznovana v vsaki normalni državi.  Potem bi morala medijska pozornost pojenjati, saj gre za precej nepomembno zgodbo nekaj radikalnih deklet, ki svojega nestrinjanja z oblastjo ne znajo izraziti na normalen način, a ker so zahodni mediji  v njih videli še en simbol tiranije ruskega predsednika, smo zdaj bombardirani z njihovimi ne preveč izbranimi mislimi.

Med vsemi zaporniki po ruskih zaporih bi zahodni mediji lahko našli kakšne boljše primere nepravičnosti ruske države, ampak to ni njihov namen. Resničen namen je pritisk, ustvarjanje negativnega mnenja o Rusiji v domači javnosti, tudi ustvarjanje nestabilnosti v ruski družbi, kar vse služi zahodnim političnim interesom. Kdor misli, da zahodni mediji niso del propagandnega aparata in da so ‘neodvisni’, ne pozna dobro ustroja tega sveta. Kakor sirski, turški, ruski ali kitajski, so tudi francoski, nemški, britanski, ameriški in slovenski le služabniki interesov tistih, ki jim narekujejo, kaj morajo poročati. S tem si lahko pojasnimo, zakaj je recimo toliko novic in zgodb o diskriminaciji homoseksualcev v Rusiji, skoraj nič pa v Indiji, zakaj so protesti v Ukrajini tako dobro pokriti, v Italiji pa malo manj.

Ruska oblast razen lepe geste z amnestijo ni pridobila ničesar in težko je verjeti, da bi to tudi pričakovala. Nasprotniki bodo v vsakem dejanju oblasti videli le zaroto, v tem primeru, smešno, da so razglasili amnestijo za nekaj tisoč ljudi, samo da bi lahko izpustili bivšega oligarha in dve pripadnici punk skupine, s čimer bi zahodno javnost prepričali, naj nanje ne pritiska v času olimpijskih iger. Kot da bi karkoli lahko preprečilo kritike na račun ruske oblasti.

Advertisements