Razmere v Iraku, v pokrajini Anbar, niso dobre. Skrajni islamisti so prevzeli nadzor nad deli dveh zelo pomembnih mest, nad Ramadijem in Faludžo in iraške oblasti jih do zdaj niso uspele pregnati. In kam se obrne iraška oblast, ko ji voda teče v grlo? K dvema svojima zaveznikoma, Iranu in ZDA. Če to ni dokaz za zmedenost, celo pokvarjenost vojskovanja v regiji, potem ne vem kaj je. Iran, ki svojim prijateljem v Bagdadu ponuja orožje in ZDA, ki ostajajo pri besedah, saj jim ne diši, da bi še enkrat osvajale Faludžo, sta v sosednji Siriji sovražnika. Islamska republika podpira Asadov režim, ZDA preko svojih saudskih prijateljev pa ravno zaveznike ljudi, ki zdaj povzročajo skrbi v Iraku.

V Siriji je medtem izbruhnila državljanjska vojna med uporniki. Na severozahodu je Al Kaida v Siriji postala tarča drugih upornikov, ki jim ni bila po volji njihova radikalna ideologija. Še sreča, lahko rečemo, saj si nihče ne želi, da bi ti skrajneži postali obraz sirskega odpora. Do zdaj je namreč kazalo, da bodo ravno skrajneži zmagovalci med uporniki; svoj delež grozodejstev so že povzročili. Asad se vsekakor lahko veseli. Preživel je dolgo državljanjsko vojno, njegovi zavezniki so mu in mu še stojijo ob strani, njegovi nasprotniki pa so razklani in nekateri med njimi so takšne narave, da skorajda onemogočajo zahodno vojaško posredovanje, saj nihče ne ve, kaj pride po njegovem padcu. Včasih je bolje živeti z zlom, ki ga poznaš, kot tvegati še nepoznano zlo.

Čeprav ima zadnja epizoda iraške tragedije tudi notranje vzroke pa se je težko izogniti občutku, da je tudi podpiranje odpora v Siriji pripomoglo h krepitvi skrajnežev ne le v Iraku, ampak po vsej regiji. Že prej se je to zgodilo v Libiji. Glede na zapletene razmere v Egiptu, kjer je prišlo do restavracije vojaškega režima, se lahko zgodi, da bo nestabilnost tam prispevala svoje delež k destabilizaciji celotne regije. Na kratko, pričakujemo lahko še več nasilja in tudi več terorizma. Tudi, tu pa tam, v zahodnem svetu.

Advertisements