Kmalu se bomo spominjali stote obletnice začetka prve svetovne vojne. Leta 1914 se je svet še vrtel okoli stare celine in največje imperialne sile sveta so imele prestolnice v Londonu, Parizu, Berlinu, Petersburgu, Dunaju in Istanbulu. Ruska carska krona se je hvalila, da obvladuje šestino sveta, Britanci še vedno z imperijem, nad katerim sonce nikoli ne zaide, Francozi so imeli velikanske posesti v Afriki, vzhajajoča zvezda Nemčija je kljub kolonijam v Afriki hotela več prostora pod soncem. Celo manjše države, kot Nizozemska, Belgija, Portugalska, Španija, so imele svoje kolonije po svetu.

Ne le imperialne velesile, bile so to tudi napredne države, ki so tekmovale druga z drugo in ki razen v ZDA in Japonski niso videle resnih nasprotnikov. Kulturni, gospodarski, znanstveni, vojaški center sveta, ki je leta 1914 krenil v veliko vojno. Kot je ob izbruhu vojne dejal britanski državnik Edward Grey, so se po Evropi ugasnile luči, ki se za časa njihovih življenj niso več imele prižgati. Luči so se že še prižgale, ampak stara celina je stopila na pot zatona svoje moči.

Zdaj, leta 2014, po dveh svetovnih vojnah, po izgubi imperijev, po gospodarskem upešanju, se center sveta seli proč od Evrope, v vzhodno Azijo. Res je, da evropske države vojaško in gospodarsko že od konca druga svetovne vojne niso več prednjačile, ampak zaradi spopada med Sovjetsko Zvezo in ZDA je bil evropski prostor vsaj  fronta številka ena v hladni vojni. V Washingtonu so si še kako delali skrbi, kako podpreti svoje zaveznike v zahodni Evropi in ustvariti ravnotežje s komunističnim imperijem, v Moskvi so razmišljali podobno in glavna teža oboroženih sil je bila usmerjena proti zahodu. Zahodna Evropa je v tem času gospodarsko ostala med najbolj razvitimi na planetu in po koncu hladne vojne se je s širitvijo oblikovala Evropska Unija, kakršno poznamo danes. To je gospodarski kolos, to moramo priznati, ampak nič drugega kot gospodarski kolos in še to le, če gledamo celoto, ne pa posameznih držav. Vojaško, in diplomatsko ne obstaja neka skupna hiša, ampak več manjših in vsak dan manj pomembnih nekdanjih velikih sil. Demografsko stara celina slabi in se stara, tudi gospodarsko je v zastoju, neke velike vizije razvoja ni več. Bolj kot ne, začenja stara celina spominjati na dom za ostarele.

Medtem se v Aziji krepijo nove velike sile. O Kitajski smo navajeni razmišljati že dolgo in na Japonsko smo zaradi njihovih gospodarskih težav že malo pozabili, ampak tam so še države kot Malezija, Južna Koreja, Tajvan, Vietnam, ki zelo hitro rastejo in imajo tudi relativno veliko prebivalstvo. Bolj proti zahodu se krepi Indija,  proti jugu Indonezija. Avstralija in Nova Zelandija vedno bolj razmišljata o svoji integriranosti v to pomembno regijo in Evropa se zdi kot na drugem planetu. Tam nekje se skriva biser mestne države Singapur. ZDA, ki so v preteklosti svojo pozornost usmerjale preko Atlantika, zdaj gradijo nov sistem zavezništev v Vzhodni Aziji, da bi omejile moč Kitajske. Rusija se tudi zaveda, da bo morala okrepiti svojo prisotnost na vzhodu. Če se osredotočimo samo na velikost prebivastva, lahko strmimo nad 1,3 milijarde Kitajcev, 127 milijonov Japoncev, 95 milijonov Filipincev, 88 milijonov Vietnamcev in tako dalje. Dokler so se te množice utapljale v revščini, niso te države predstavljale kakšne omembne vredne sile, z rastjo srednjega sloja in boljšim izobraževanjem in industrializacijo pa je to povsem drugače.

Ne vemo še, kakšen sistem zavezništev in ravnotežja moči se bo razvil v vzhodni in južni Aziji, sklepamo pa lahko, da bo v središču tega sistema Kitajska, ki bo s svojo rastočo gospodarsko in vojaško močjo skušala svoje sosede spraviti pod čim večji vpliv, kar ne bo naletelo na najboljši odziv. V nasprotnme taboru bi se lahko znašle Japonska, Tajvan, Indija, Filipini, Vietnam in Južna Koreja, ki bi vse računale na ameriško podporo. Rusija, ki ima svoje interese tako na Kitajskem, kot tudi v Indiji, bi lahko igrala vlogo posredovalca.

Na eni strani se poraja sistem vojaških zvez, na drugi smo priča vedno večjemu gospodarskemu povezovanju. Prav zaradi slednjega ne smemo pričakovati nove hladne vojne, ampak si lahko prispodobo za dogajanje v vzhodni Aziji iščemo v Evropi pred prvo svetovno vojno, pri čemer Kitajska prevzema vlogo Nemčije, države, ki je tudi izredno hitro rasla in iskala poti, da razširi svojo moč po svetu, ki pa je bil že razdeljen med druge velike sile. To stegovanje prstov po novih virih surovin, trgih in zaveznikih lahko v kitajskem primeru dobro vidimo v Afriki, latinski Ameriki in tudi drugod, vse skupaj pa prihaja v paketu s sposobnostjo varovanja morskih poti. Pred prvo svetovno vojno je bila Velika Britanija tista, ki je obvladovala svetovna morja in Nemčija je stopila na pot izgradnje močne mornarice, zdaj so v britanski vlogi ZDA, v nemški pa Kitajci. Bolj kot karkoli bo Američane prestrašilo nekaj kitajskih letalonosilk.

Da ne opazimo selitve centra svetovne moči v vzhodno Azijo, so v prvi meri krivi mediji, ki pokrivajo druga področja. Vedno znova je aktualen Bližnji Vzhod, kar ni povezano le z vojnami, nafto in Izraelom, ampak z ameriškimi mediji, ki imajo veliko težo v svetovnem medijskem prostoru in ki tesno spremljajo predvsem delovanje ameriške zunanje politike. V resnici Bližnji Vzhod razen nafte in delno strateške pozicioniranosti nima velike vrednosti v modernem svetu. Gre za skupek bolj ali manj nedelujočih družb, ki jih na koščke cefra spopad med modernizacijo in religijo in ki bogastvo dosegajo samo zaradi naravnih virov, ki bodo prej ko slej usahnili. Ameriška medijska prevlada tudi pomeni, da smo podvrženi poročanju tako o ameriški notranji politiki, kot tudi o športu, modi in zabavni industriji, pri čemer ima veliko vlogo razumljiva angleščina. V Evropi smo še osredotočeni sami nase in pogosto ne vidimo niti onkraj meja svojih majhnih držav, kaj šele da bi se ozirali onkraj evropskih problemov v širši svet. Naravnih katastrof in državljanjskih vojn je dovolj, da skoraj povsem pokrijejo medijsko predstavljanje sveta.

Vse to se bo sčasoma spremenilo. Ko bo postalo očitno, okrog katerih prestolnic se po novem v resnici vrti svet, bodo tudi mediji to počasi odkrili in z njimi širša javnost.

 

Advertisements