S pozitivnim pričakovanjem sem včeraj čakal oddajo Tednik na RTV Slvoenija, saj sem iz napovednika izvedel, da bo v njem prispevek o Slovencih v Argentini. Argentina je že tako ali tako posebna in zanimiva država, ki zadnja leta sunkovito raste in se razvija, zanimalo pa me je tudi, kako tam bivajo Slovenci. A to, da je prispevek naredil Jože Možina, bi moralo biti znak za alarm.

Kar je Možina naredil s prispevkom je lep prikaz tega, kako se v Sloveniji nenehoma razdvaja duhove in onemogoča bolj normalno in spravno sobivanje. Kaj je Možina naredil? Najprej je našel točno določeno versko in ideološko skupnost Slovencev v Argentini, kajti tiste naše izseljence, ki so tja prišli pred drugo svetovno vojno in tiste, ki tja niso šli zaradi posledic revolucionarnega nasilja po vojni, je preprosto odmahnil z roko. Potem je začel graditi podobo slovenske skupnosti, kakršna, v to sem prepričan, Možina meni, da bi morala biti tudi Slovenija. Domoljubna, gospodarsko liberalna in post domobranska, sploh pa anti komunistična. Mogoče je kdo iz prispevka dobil drugačen občutek, ampak meni se je tako zdelo in dvomim, da sem edini. Če sem pred prispevkom imel pozitivno željo, sem po prispevku imel negativno ugotovitev, da so Slovenci v Argentini drugačni ljudje politično, ideološko in glede pogleda na zgodovino. Namesto združevanja je Možini uspelo razdeljevanje. In to seveda ni edini takšen primer njegovega delovanja. Če se spomnite pogovora s slovenskim misijonarjem na Madagaskarju, Pedrom Opeko, mu je skoraj skušal na jezik položiti kakšno bolj ostro besedo zoper komunizem in stanje v Sloveniji.

Ampak to seveda še ni najhujše, je le manjši kamenček v večji zgradbi. Ko so se poslanci tega slovenskega ljudstva v pristojnem odboru DZ  za peticije in človekove pravice, spopadli glede obsodbe delovanja tajne službe bivšega režima, je en del postal prav radikalno žaljiv, ko je prepričeval drugi del, da stoji na na napačni strani civilizacije. V okvirih političnega boja so tudi žaljivke včasih uporabne in sovraštvo mobilizacijsko sredstvo, ampak vse to tudi ustvarja zidove. Če namreč nekomu nameniš ostre besede, ga žališ in zaničuješ, lahko pričakuješ, da bo ta okoli sebe ustvaril obrambni zid in na koncu ne bo poslušal ničesar več, kar rečeš. Tudi če imaš prav. Namreč, ko je zid enkrat postavljen, ker si z besedo sogovorniku zarezal rano, bo ta zid zelo težko odpravljen. Stopiš na pot sovraštva, na pot vojne in tega ni mogoče tako enostavno preseči. Žališ in začnejo žaliti tudi tebe in če to ne, ti postavljajo ovire. Seveda se pri tem pogosto smehljajo in se delajo, kot da jim je vseeno, ampak v notranjosti tli nasprotovanje.

Sploh politična stranka SDS je v Sloveniji takšno ustvarjanje zidov pripeljala do vrhunca. Z njihovimi privrženci se je že skoraj nemogoče normalno pogovarjati. Nasprotniki so rdeče opranoglave svinje, krjavlji, zombiji, opankarji, zagovorniki morilcev, potomci klavcev in tako naprej. Ko so takšne besede vržene v svet, jih ni mogoče več hitro odpoklicati. Najprej povzročijo rane, a rane se zacelijo in zrasejo silna obzidja. Nič čudnega, da večina Slovencev odgovarja, da za SDS nikoli ne bi glasovala. Seveda ni res, da je SDS edina takšna negativna sila v tej državi. Takšno žaljivo razdejanje so obvladali že komunisti. Ubogi Edvard Kocbek, ko se je režim s svojimi pisuni spravil nanj. No, dandanes lahko na primeru stranke SD in njenega predsednika Igorja Lukšiča in predsednika republike Boruta Pahorja opazujemo, kako nekateri, ki se smatrajo za politično levico, iščejo najbolj nizkotne besede, da bi jih očrnili.

Je že tako, da je Slovenija le skupek nasprotujočih si skupin, ki živijo druga mimo druge? Vsaj dva tabora že obstajata in tako sovražna sta že, da imata le malo skupnih točk. Mostove se vsak dan minira in vsakogar, ki bi skušal delovati povezovalno, demonizira. Lahko si naš ali pa njihov, težko pa je biti nekje na sredini, s svojim mnenjem. Imeti svoje mnenje, se včasih strinjati z enimi, drugič z drugimi, je v Sloveniji obsodba na propad. Napredovati se da le, če se včlaniš v en tabor in potem z vso silo zagovarjaš svoje in napadaš druge. Zidovi se krepijo. Pahorji in Tonini so označeni za naivneže in neumneže, Janše in Golobiči so pa naši svetli vzori ali hudodelci, ki jih sovražimo. Jasno, da  je v takšnih razmerah uvedba večinskega volilnega sistema skorajda korak v državljanjsko vojno, saj za zdaj v razdrobljenosti političnega prostora obstaja nuja po sodelovanju, ker nihče ne more vladati sam. Sicer bi zagotovo.

Zidovi znajo biti neprijetna zadeva, a tudi z njimi se da živeti. Se bomo Slovenci morali navaditi na globoko razklanost in brutalno politično, ideološko, vrednostno, medijsko, kulturno vojno? Ali bomo začeli iskati stvari, ki nas združujejo in bolj previdno govoriti o tistih, ki nas razdvajajo? Jaz bi stavil na prvo.

Advertisements