Četudi lahko upamo na najboljše pa je modro, da se zavedamo tudi možnosti najbolj črnega scenarija, ko se sprašujemo, kam bodo privedli nemiri v Ukrajini.

Ukrajina je nenaravna tvorba, politično razdeljena na dva dela in večina političnih problemov v državi izhaja iz tega dejstva. Vprašanje bolj tesnega sodelovanja z EU ali Rusijo se veže na to delitev, čeprav v sporazumu ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča z Rusi, po katerem bodo ti plin dobavljali po nižji ceni, Ukrajina pa bo deležna ruskega posojila,  tiči tudi precej iskanja najboljše možne ponudbe za Ukrajino, sploh pa je s tem bil preprečen bankrot. EU namreč ni ponudila nič primerljivega, prišla pa je z zahtevami. Janukovič je le izbral boljšo ponudbo in tako bi ravnal tudi vsak drugi politik, ne glede na to, iz katere politične stranke bi izhajal. Celo Julija Timošenko.

Podpis sporazuma med Ukrajino in Rusijo je sprožil proteste predvsem zahodnega dela Ukrajine, pri čemer so evropski voditelji, šokirani nad diplomatskim porazom, začeli podpirati opozicijo. Enako so storile ZDA. Namesto, da bi zvišali svojo ponudbo, so podprli proteste, upajoč da bo pritisk zlomil predsednika, ali pa ga odgnal z oblasti, ki jo bo potem prevzela bolj poslušna opozicija. Protesti so se sčasoma zaostrili in olja na ogenj je prilila še odločitev, da Ukrajina sprejme podobne zakone glede omejevanja protestov, kakor so v veljavi v zahodni Evropi. Začeli so se neredi in kar lahko spremljamo zdaj, je prav brutalno nasilje pri čemer je opaziti, da so protestniki veliko bolj agresivni, medtem ko policija deluje povsem nebogljeno. Tega iz spremljanja zahodnih medijev ne bi opazili, ampak kakšen neposreden prenos dogodkov to takoj potrdi. Na eni strani linije policije, ki mirno stoji, na drugi strani zamaskirani in oklepljeni protestniki, ki jo obmetavajo in obstreljujejo z molotovkami, petardami, kamni in raketami. Razmere se še zaostrujejo in zdi se, da imajo uporniki premoč.

Čeprav je veliko razlik pa obstajajo tudi podobnosti s sirsko tragedijo. Tam so se v okviru arabskih revolucij začeli protesti, ki jih je Asadov režim skušal na silo zatreti. Šlo je predvsem za liberalne upornike, med katere pa so se že mešali radikalni islamisti. Iz protestov je izbruhnila državljanjska vojna in država se je razdelila. Najprej je kazalo, da so Asadu šteti dnevni, a sirski diktator je pred Gadafijem v Libiji, ki je končal kot žrtev upora in tujega posredovanja, imel to prednost, da je imel močnejšo podporo doma in  pomembne zaveznike. Iran ni mogel dopustiti propada svojega zaveznika in skupaj z libanonsko šiitsko organizacijo Hezbolah ter ob mižanju iraških oblasti, se je vmešal v sirsko državljanjsko vojno. Sirske režimske sile so se tudi očistile dezerterjev in s tem okrepile in režim je začel zmagovati proti upornikom, ki so se razklali. Vrhunec tega razkola so nedavni spopadi med bolj in manj zmernimi uporniki, v katerih je bilo ubitih 1200 ljudi. Zmerni uporniki so namreč skušali uničiti skrajne islamiste, ki so se medtem razširili še v sosednji Irak, kjer zasedajo dve večji mesti. A zmerni uporniki so bili poraženi.

V Ukrajini vlogo skrajnih islamistov igrajo skrajni nacionalisti. Če boste pogledali pozorno, boste pri kakšnem protestniku videli nacistične simbole. Skrajni nacionalisti so očitno pomemben del protestov. Zahodni voditelji in mediji, ki širijo propagando o dobrih, pogumnih protestnikih in koruptnem režimu predsednika Janukoviča, tega nočejo videti, kakor tudi v Siriji  niso hoteli videti zastave Al Kaide. Ampak zavestna slepota ne spremeni ničesar.

 photo neonaziukr_zpsf29bc722.jpg
Miroljubni protestniki. Le kaj je tisti simbol na rumenem polju?

Kar se lahko zgodi, je da bo opozicija, tudi če pride na oblast, razpadla na bojujoče se skupine in da bodo prevladali najbolje organizirani in motivirani, to pa bodo skrajneži. Nič ni lepšega kot fašistična tvorba sredi Evrope. No, zgodi se lahko, da bo Ukrajina kmalu v državljanjski vojni, ko jug in vzhod ne bosta hotela priznati pravice zahoda, da postavlja oblast v Kijevu preko uličnih protestov in odstavlja demokratično izvoljene voditelje. Še ena podobnost Sirije z Ukrajino je v  zunanjih silah, ki morajo posredovati, da bi zavarovale svoje interese. V Siriji je to Iran, v Ukrajini Rusija. Če pride do državljanske vojne, bo Rusija skoraj zagotovo v državo pošiljala tako pomoč v denarju in orožju, kot tudi prostovoljce. EU se bo potem znašla v problematični situaciji, ko bo z Rusijo vodila posredno vojno, ki jo bo le težko zmagala. Na kratko, Ukrajina bo razdeljena na dva dela, tako kot je to zdaj primer s Sirijo.

Seveda bodo grožnje z vojaškim posredovanjem, toda v resnici EU in ZDA ruskega posredovanja v Ukrajini in stabilizacije vzhodnega in južnega dela države pod  Janukovičem ali kom drugim ne morejo preprečiti. V odprto vojno ni mogoče, ker Rusija poseduje jedrsko orožje in zadostne oborožene sile, v vojni z zahodnim denarjem in orožjem podprtih zahodnih Ukrajincev proti z ruskim denarjem in orožjem podprtim vzhodnim Ukrajincem pa bo težko prišlo do odločilne zmage enih ali drugih.

 photo kievburning_zps6341f6d6.jpg
Prihodnost Ukrajine?

Pred nami je črn scenarij, ko utegne  umreti na tisoče, če ne na stotisoče ljudi, z domov pa so pregnani še mnogi drugi. Prav zato je zahodno hujskanje protestnikov tako neodgovorno. Janukovič se je pogodil z Rusi. Dobro, to je poraz, ampak zaradi tega ni že potrebno uničiti cele države. Toda pred kom se pretvarjamo, evropske elite so žrtvovale celo Grčijo in Ciper, svoji članici in južni del povezave je trpinčen z varčevalnimi ukrepi, ki ne dosegajo nikakršnih rezultatov, medtem ko se evropska oligarhija veselo krepi, nemška premoč pa postaja vedno bolj očitna. Pričakovati od teh ljudi sočutje do Ukrajincev je nesmiselno, kakor ni bilo od njih pričakovati sočutja do Sircev, ko so neodgovorno prilivali olja na ogenj tam.

Upajmo, da bodo Ukrajinci imeli srečo in se bo vse končalo ali z zatrtjem protestov, ali z odstopom Janukoviča in umiritvijo razmer, ne pa z državljansko vojno. A zavedajmo se možnosti najslabšega.

Advertisements