ZDA so skoraj dvajset let po koncu hladne vojne uživale vlogo edine prave velike sile in svojo moč so tudi izdatno izkoriščale, ne da bi se ozirale na interese drugih držav. Če je Washington hotel vojno, jo je tudi imel.  ZRJ, Afganistan, Irak, bombardiranje Sudana, napadi z brezpilotnimi letali v Pakistanu in Somaliji, ZDA zaveznikov v resnici niso potrebovale za vojaške operacije. Potrebovale so jih zato, da so lahko domači javnosti trdile, da delujejo v imenu mednarodne skupnosti.

Toda časi so se spremenili in njihovi konkurenti so se okrepili in zaradi tega vedno bolj postajajo pomembni sistemi zavezništev. ZDA so se že pred časom odločile svojo pozornost preusmeriti na vzhodno Azijo, kjer se krepi njihov poglavitni tekmec, Kitajska. Države kot Japonska, Filipini, Tajvan in malo dlje proč Avstralija in Nova Zelandija in celo kitajski sosed Vietnam, se bojijo prevlade nove velike sile in zato iščejo poti, kako ustvariti ravnotežje. Vskočijo ZDA, kot velika sila, ki jim lahko pri tem pomagajo.

Podobno se je že pred časom zgodilo na Bližnjem Vzhodu, kjer so se Američani postavili na stran sunitskih monarhij proti šiitski nevarnosti, ki izvira iz Irana. Državljanjsko vojno v Sirijo moramo vsaj delno gledati v luči večjega spopada med Iranom in Saudsko Arabijo. Strašenje z iranskim jedrskim programom služi tudi temu, da sunitske arabske monarhije, polne naftnih dolarjev, na veliko kupujejo ameriško orožje.

V Evropi bi lahko kot izgovor za ohranjanje podobnega zavezništva služila Rusija. Konflikt v Ukrajini je v resnici v največjem interesu ZDA, ne zahodnih Evropejcev. Namreč, ruska nevarnost je priročno sredstvo, da se evropske države prisili k povečanju obrambnih izdatkov, ohranjanju vezi znotraj NATO zavezništva in podrejanju ameriškemu vodstvu.

V vseh treh primerih vidimo, da se ZDA postavljajo v vlogo zunanje sile, ki dobrohotno skrbi za svoje zaveznike. To jim omogoča, da svoje omejene resurse uporabijo bolj racionalno, saj lahko računajo na večje sile svojih zaveznikov, hkrati pa jim je omogočen nadzor, saj v odnos z njimi stopajo kot večja sila. Saudske Arabije, Japonske in Poljske tega sveta so v zameno za pomoč in zaščito pripravljene kupovati ameriško orožje in priznavati njihovo vodilno vlogo. Na nek način gre za sistem, kakršen se je formiral že med hladno vojno, le da je zdaj razširjen na več velikih sil, ki lahko v prihodnje ogrozijo hegemonijo ZDA in ne več na Sovjetsko Zvezo.

Dolgoročno ZDA ne bodo sposobne vzdrževati svoje vojaške prednosti in pomen zavezništev se bo zato zelo povečal. Pričakujte zatorej pritiske za povečanje obrambnih izdatkov v državah članicah NATO in ohranjanje ključnih ameriških oporišč v Evropi. Američani bodo tudi tisti, ki bodo skušali zaostrovati odnose svojih zaveznikov s svojimi konkurenti, saj jim bo to omogočalo nadaljevanje prevlade.

 

 

Advertisements