Ko beremo in poslušamo poročila tako zahodnih, kot ruskih medijev, smo deležni obilice propagande, ki skuša čim več ljudi prepričati v  zgodbe, ki jih prodajajo njihovi gospodarji.  Zahodni mediji so tako večinoma na stališču, da je Ukrajina del interesne sfere zahodnih sil in kot takšna v celoti spada pod njihovo okrilje in vsak, ki se temu upira, je ali diktator, kot Putin, ali separatist, kot ruski protestniki.  Ruski mediji po drugi strani vidijo napad na ruske interese in prihod zahodnega vpliva na same ruske meje in zato pozornost posvečajo slabo delujoči novi ukrajinski oblasti in vzponu skrajnih nacionalistov.

Nekateri svetovne dogodke vidijo skozi oči teorij zarot. Karkoli se zgodi, nekje v ozadju stoji lutkar, ki premeteno riše nove obrise sveta. Zahodni mediji kot takšnega despota vidijo ruskega predsednika Vladimirja Putina. Ta naj bi bil poosebljenje zla, ki ne le da ubija novinarje, zatira istospolno usmerjene in duši demokracijo, v sebi nosi tudi požrešnost po tujem ozemlju in sanja obnovitev sovjetskega imperija. Tako bi naj v Ukrajini že dlje časa načrtoval okupacijo ne le Krima, ampak večjih delov južne in vzhodne Ukrajine ali celo celotne države in je dejansko tisti, ki ji ne pusti, da bi zaživela v miru. Po drugi strani ruski mediji v ukrajinski revoluciji in odstranitvi Viktorja Janukoviča vidijo ameriško roko, veliko zaroto, da se s pomočjo banderovcev v Kijevu ustoliči novo rusofobno oblast, ki bo kmalu na svoje ozemlje povabila NATO sile in bo omogočila izgradnjo velikih vojaških oporišč, naperjenih proti Rusiji.

Delno je vse to res, delno pa pretiravanje. Pogosto do velikih sprememb pride brez da bi za njimi stal kakšen preračunljiv sivi kardinal, preprosto zaradi sprememb v družbi, nezadovoljstva s stanjem in želje po oblasti. Kar se je zgodilo v Ukrajini, ni le posledica tujega vmešavanja, ampak dvajsetletnega slabega vodenja države s strani oligarhičnih elit. Ukrajina je za razliko od Rusije, Belorusije in baltskih republik le stopala na mestu in ostajala bedno revna. Elite so medtem bogatele in korupcija se je razrasla. V nemoči varnostnih sil v zatiranju protestov, tako prej tistih proti Janukoviču, kot zdaj ruskih na jugu in vzhodu, lahko vidimo razpad represivnih organov, kar je znamenje slabega vodenja države. Med ruskim priključevanjem Krima in blokado ukrajinskih vojaških oporišč, je na dan prišlo, da naj bi v letalskem oporišču ukrajinskega letalstva od dvajset letal bila uporabna le štiri. Ukrajina je na svoji dolgi poti zastojev prišla na sam rob propada.

K temu moramo dodati razdeljenost države na zahod in vzhod, ki se vsak dan izkazuje za najpomembnejšo delitev v državi. Tisti, ki bi radi ohranili enotnost Ukrajine, sploh pod okriljem zahodnih sil, ta prepad skušajo prikrivati, ampak dejstvo je, da država razpada ravno zaradi tega. Dokler je Stranka regij pobirala glasove proruskega vzhoda in juga in delovala v Vrhovni radi v Kijevu, je delitve še bilo mogoče držati pod pokrovom, ko se je z zahoda razširil radikalni nacionalizem, ko je padel Janukovič in je Stranka regij skorajda razpadla, se je dvignil ruski nacionalizem. En nacionalizem je povzročil vzpon drugega, kar seveda ni nič posebej nenavadnega.

Kaj se je torej zgodilo v Ukrajini?

V državi razdeljeni na pol med jugovzhod in severozahod so gospodarske težave koruptno oblast pripeljale v položaj, ko je morala iskati tujo pomoč. Predsednik Viktor Janukovič je začel tehtati ponudbe in na koncu je bil soočen z dvema, z evropsko in rusko. Opozicija se je takoj postavila na evropsko stran  in ko je Janukovil izbral boljšo, rusko ponudbo, ki je pomenila 15 milijard $ posojil in nižje cene plina, so to skušali izkoristiti za mobilizacijo in napad na oblast. Začeli so se protesti.

Zahod je na rusko ‘zmago’ v Ukrajini reagiral histerično. Putin je zmagal, po Siriji spet in nujno ga je bilo ustaviti. Deljenje keksov protestnikom, zakulisna podpora opozicijskim politikom, razpihovanje jeze zbranim v Kijevu, pritiski na predsednika, mižanje ob pojavu dobro organiziranih in energičnih pripadnikov skrajne desnice, vse to je privedlo do padca Janukoviča. Da se je to zgodilo med olimpijskimi igrami v Sočiju, kaže na načrtno akcijo, saj je imela ruska oblast tisti čas zvezane roke in je svoje igre skušala mirno speljati do konca, kljub nehehnim napadom s strani dela zahodnih medijev, ki so jih skušali predstaviti kot najslabše doslej.

Janukovič je padel in pobegnil v Rusijo, opozicija je postavila novo oblast, Stranka regij je še komaj migala. Medtem ko so protestniki slavili, ko je slavil zahodni del Ukrajine pa se je na vzhodu in jugu širil strah.  Nasilje dobro opremljenih protestnikov nad policijo, ki je pogosto delovala povsem nemočno in je utrpela svoje mrtve in ranjene, jim je dokazovalo, da gre za ljudi pripravljene na nasilje. Rušenje kipov Leninu, da gre za ljudi, ki skušajo izbrisati njim neljubo zgodovino. Obljube po ukinitvi ruščine kot uradnega jezika na področjih, kjer se ta večinsko uporablja, da je na pohodu nacionalizem, ki za Ruse ne vidi mesta v državi. Pozivi k prepovedi Stranke regij in komunistov, da se bliža diktatura. Na Krimu, kjer so že davno prej opozarjali, da bodo v primeru nadaljevanja krize razglasili neodvisnost,  so začeli na tem tudi delati.

Zahodni mediji in elite so slavile. Putin je bil po njihovem mnenju poražen in nasmehi so bili veliki. Ukrajina je bila na dosegu roke in reformni paketi v zameno za pomoč pred vrati. Toda zdaj je prišla na vrsto zrcalna slika tega, kar so prej počeli protestniki proti Janukoviču. Veliki protesti, zazvemanje administrativnih stavb, postavljanje ljudskih zastopnikov in na koncu tudi zahteve po priključitvi Rusiji. In protesti so se širili in začeli postajati bolj organizirani. Najbolj na Krimu, kjer so Rusi tudi večina in kjer je že bila prisotna ruska vojska. Za zahodne medije in oblasti je bilo vse takoj jasno. Ljudski protesti so samo, ko kdo protestira v njihovo korist, drugače gre za zaroto temnih sil, za plačance, podleže, ki delujejo proti demokraciji, proti svobodi. Na Krimu je to pomenilo, da gre za Putinovo maščevanje, za prikrito invazijo, za brutalno okupacijo.

V resnici se je na Krimu zgodilo ljudstvo, zgodila se je ruska nacionalna pomlad, ki jo je Rusija le izkoristila. Če ne bi bilo množične podpore, Krim nikoli ne bi postal ruski, ker bi se ljudje upirali, ker bi namesto rož, ruskim vojakom metali paradižnike in na njih pljuvali, ne pa se z njimi veselo fotografirali. Po vsej verjetnosti so Rusi le izkoristili nove razmere in si Krim kot strateško pomembno področje priključili. To se ni zgodilo kot posledica velike zarote, kot posledica novega imperializma, ampak delno kot želja zavarovati rusko prebivalstvo in delno kot dejanje v okvirih varovanja ruskih interesov. 26000 kvadratnih kilometrov ozemlja, 2,3 milijona prebivalcev in nič več problemov s črnomorsko floto na ukrajinskih tleh, hkrati pa zmaga proti zahodu, s katero si je predvsem Putin doma pridobil rekordno podporo.

Krim je torej padel v ruske roke. Dokaz, da je Ukrajina propadla država vidimo tudi v delovanju ukrajinskih oboroženih sil in varnostnih organov. Ti se branili niso in veliki deli vojske so preprosto prestopili na rusko stran. Policisti, ki so bili deležni miroljubnih protestov z molotovkami, palicami in celo puškami, se niso mislili boriti za novo oblast.  Kijevu ni preostalo drugega, kot da proti Rusiji pošilja prazne grožnje in skuša ustvariti dovolj lojalne nove sile. Protesti pa so se medtem nadaljevali po drugih območjih juga in vzhoda.

Za razliko od Krima so drugi predeli Ukrajine mnogo bolj mešani in meje bolj zabrisane, zato ne moremo govoriti o prevladujoči ljudski volji, ki bi se nagibala na eno, ali na drugo stran. Kam si večina želi, v Rusijo, ali ostati v Ukrajini, bi lahko povedal le referendum, tega pa v Kijevu ne bodo dopustili, ker bi lahko izgubili mesta kot Donetsk, Lugansk in Harkov. Ker nimajo na voljo delujoče vojske in policije, se soočajo s težavo, kako razgnati protestnike, ki zavzemajo administrativne stavbe in razglašajo ljudske republike in skušajo po vzoru Krima doseči priključitev Rusiji. Mobilizirati morajo prav tiste sile, ki bi jih najmanj radi, to so skrajni desničarji z zahoda Ukrajine, kar pa še povečuje strahove med ruskim prebivalstvom. Govora je tudi o tujih plačancih podjetja Greystone, kar je povsem verjetno, saj bi ti mnogo bolj kot obstoječa ukrajinska vojska in policija bili uporabni v bojih s separatistih.

Zahod svari pred rusko invazijo in grozi z novimi sankcijami. Tiste do zdaj so bile anemične in prav smešne in Rusi jih niso jemali resno, so pa z dogodki v Ukrajini ruski vrh prepričale, da njihova prihodnost ne leži v Evropi, ampak v navezovanju na Azijo. Na globalni ravni to utegne povzročiti silne težave za zahodne interese, ko bo Rusija mnogo bolj pripravljena na vse načine podpirati njihove nasprotnike od Sirije do Irana do Venezuele in še koga. Rusi bi jug in vzhod Ukrajine lahko vojaško zasedli, saj so v preteklem desetletju vložili dovolj v prenovo oboroženih sil, ki po dolgem času že po videzu delujejo profesionalno, medtem ko je ukrajinska vojska v razsulu. Zmaga bi bila dokaj preprosta. Toda priključiti Krim je eno, večja ozemlja pa drugo. Lahko bi prišlo do odpora tistih, ki ne bi hoteli v Rusijo in zahodne sile bi lahko upornike začele zalagati z orožjem. Po drugi strani bi priključitev Rusijo stala tudi v denarju.

Zato do invazije še ni prišlo in do nje skoraj gotovo ne bo prišlo, če Rusija v to ne bo prisiljena. V posredovanje jih bodo skušali prisiliti Rusi v Ukrajini, ki lahko da skušajo doseči uporabo nasilja s strani kijevskih oblasti in s tem zaželen odziv ruskih oboroženih sil. Zahodni mediji povsod vidijo plačance iz Rusije in Putinovo zaroto, ampak pregled posnetkov in fotografij iz Donecka, Odese ali Luganska vam pokaže, da je med njimi očitno veliko žensk in starejših. Težko da so to plačanci, ne, prej gre za resnično rusko pomlad, za iskreno težnjo po priključitvi Rusiji, ki je še toliko lažja izbira, ko v Ukrajini zaradi zahodne pomoči grozijo s krčenjem izdatkov in višanjem cen ogrevanja, Rusi pa obljubljajo višje plače in pokojnine. Da gre za večjo podporo, kot jo imajo oblasti v Kijevu, nam kaže tudi odsotnost množic, ki bi po vzhodnih in južnih mestih mahale z ukrajinskimi zastavami. Očitno jih je premalo.

Stanje v Ukrajini je zapleteno in dogodkov ne vodijo samo zunanje sile, ampak so ti tudi posledica notranjega vrenja, kar je še posebej nevarno. Nekaj napak in pride lahko do državljanjske vojne, v katero bodo potem prisiljene posegati zunanje sile. Kar se v Ukrajini zagotovo ne dogaja pa je črno bel boj dobrega proti zlu, kakor bi nas želeli prepričati mediji.

 

Advertisements