Pred nami so volitve v EU parlament. Čeprav gre za skupno evropsko zgodbo, pa smo večinoma deležni le lokalnih političnih spopadov. V Sloveniji se tako sprašujemo,  ali bosta SDS in NSi-SLS dobili večino poslancev, ali bo kakšnega dobil  Igor Šoltes in ali se bo odločitev Igorja Lukšiča, da se postavi na prvo mesto pri Socialnih demokratih, na koncu izkazala kot velika napaka. Veliko manj se sprašujemo, kakšna bodo na koncu razmerja med političnimi silami v Evropskem Parlamentu.

Da je temu tako, so krivi tudi mediji. V četrtek zvečer sta potekali dve soočenji, eno na RTV Slovenija, kjer so se slovenski politiki med drugim pogovarjali o upravičenosti višine plač parlamentarcev in o tem, kdo je kriv za slabo stanje v slovenskem bančnem sistemu.  To soočenje je bilo prenašano neposredno. Ob deveti uri se je začelo tudi neko drugo soočenje, v katerem so sodelovali Ska Keller, Alexis Tsipras, Guy Verhofstadt, Jean-Claude Juncker in Martin Schulz, ki so predstavljali svoje politične sile, od zelenih do konservativcev, od socialistov do liberalcev. Eden imed njih bo postal nov predsednik Evropske Komisije. V resnici so razmerja moči v EU takšna, da bo zmaga šla ali v roke socialistom v PES, ali konservativcem v EPP, veliko pa bo odvisno tudi od povolilnega sklepanja koalicij.

To drugo soočenje, v resnici mnogo bolj pomembno, kot debate slovenskih politikov, na RTV Slovenija ni doživelo neposrednega prenosa. Pa bi ga moralo.

Govorimo o skupni evropski domovini, a se še vedno obnašamo, kot da so edine pomembne le države članice same. To gre tako daleč, da celo vzroke za krizo iščemo le od znotraj in se premalo zavedamo krivde za slabo reševanje le te na skupni ravni. Vidimo Grčijo, ne vidimo EU, vidimo grški padec BDP, ne vidimo anemičnega okrevanja EU. Naša prihodnost je odvisna od odločitev v večji skupnosti, obnašamo pa se, kot da bi bili kakšni Hobiti na koncu sveta, ki se jim ni treba brigati za soseščino, saj sami zase živimo čisto v redu. Kar seveda ne.

Da bi Evropska Unija postala mnogo tesnejša zveza, kot je zdaj in da bi lahko končno postala servis vseh njenih državljanov, ne le zelo oddaljen peskovnik drugorazrednih politikov, ki niso uspeli doma, morajo najprej mediji začeti izpostavljati evropske zgodbe, potem pa morajo ljudje zahtevati, da do sprememb pride na skupni ravni. Dokler živimo v fantaziji, da se ves svet vrti okoli prestolnic držav članic, temu ne bo tako. Nemci in Britanci si to še lahko privoščijo, Slovenci pač ne.

 

Advertisements