Zahodno vmešavanje v ukrajinske notranje zadeve, podpora opozicijskim protestnikom in kasneje novim vladajočim v Kijevu in sankcije in grožnje s posledicami Rusiji, ko se je tudi ta začela vpletati v ukrajinske notranje zadeve in je v svoje ozemlje celo vključila Krim, vse to je pripeljalo do odločne preusmeritve ruske pozornosti na vzhod. V novem večpolarnem svetu se vedno bolj rišejo zavezništva prihodnosti. Eno izmed njih je tisto med Rusijo in Kitajsko.

Ruski predsednik Vladimir Putin se ta teden  mudi na obisku v Pekingu, kjer bodo na sporedu pomembni pogovori o prihodnosti sodelovanja med obema državama. Najpomembnejši bodo gospodarski sporazumi, a tudi na vojaškem področju lahko pride do  premikov, če bodo Rusi pripravljeni Kitajcem prodati kakšen napreden vojaški sistem.  Obe državi sta v preteklosti že izvedli skupne vojaške vaje in mornariške vaje ta teden bodo le še ene več. Kitajska je tudi pomembne kupec ruskega orožja.

Zgodovinsko je na poti zbliževanja obeh držav ležalo kar nekaj ovir. Med Kitajsko in Rusijo so bila dolgo nerešena obmejna vprašanja, med hladno vojno se je Kitajska v nekem trenutku postavila proti Sovjetski Zvezi, vse na veliko veselje ZDA, na ruski strani pa je tudi vztrajal strah pred ‘rumeno nevarnostjo’, spomin na pradavni mongolski jarem. Ta strah so zadnja leta vzpodbujali tudi zahodni mediji in analitiki, ki niso puščali priložnosti, da ne bi napovedovali poplave Kitajcev v Sibirijo, kar bi naj privedlo do priključitve vzhoda Rusije Kitajski. Podobno so in še vedno razmišljajo številni Rusi, čeprav ni ravno videti, da bi se kaj takšnega lahko v resnici tudi zgodilo. Pomembna ovira ruski preusmeritvi na vzhod je tudi vedno bila ruska navezanost na zahod, Evropo. Spopad med slavjanofili in zapadnjaki, med tistimi Rusi torej, ki svojo državo vidijo kot posebno civilizacijo in onimi, ki menijo, da prihodnost leži v približevanju Evropi, so v resnici zmagovali slednji. Prav zato je bila Azija vedno tako daleč. Ne le geografsko, ampak tudi politično, kulturno in gospodarsko. Bila je drug svet, kamor Rusija ne spada.

Toda časi se spreminjajo in zaradi groženj zahoda in rasti vzhoda je v v Rusiji prišlo do radikalnega premika. Dogodki v Ukrajini so največjo državo na svetu potisnili v kitajski objem, kjer bo iskala nove gospodarske možnosti. Še več, možnosti bo iskala na celotnem področju novega gospodarskega centra sveta in se bo umaknila proč od stare Evrope, ki stoji na mestu in nima voditeljev, ki bi jo lahko zopet naredili za vzor.  Zelo pomebno bo tudi sodelovanje z Indijo, pa iskanje možnosti v državah, kot so Indonezija, Južna Koreja, ki so in še bodo gospodarsko rasle zelo hitro. Če se bo regija tako zelo razvijala še naprej, se utegne zgoditi da bo za Rusijo Vladivostok postal to, kar je Sankt Peterburg bil v odnosu do Evrope.

Ta preusmeritev za Rusijo seveda nikakor ne bo brez težav, saj bodo Kitajci zelo težaven partner. Za ruski plin ne bodo hoteli plačati previsoke cene, želeli pa bodo tudi dostop do najsodobnejše vojaške tehnologije, kar bodo izkoristili za lastne vojaške projekte, ki jih bodo potem spremenili v izvozne artikle.  Prav zato ne gre pričakovati, da bi Kremelj povsem presekal odnose z Evropo. To bi tudi bilo gospodarsko nemogoče. Škoda bi namreč bila za obe strani previsoka, česar se zavedajo tudi na zahodu in zaradi tega ne silijo s preveč bolečimi sankcijami, ampak skušajo breme le teh zvaliti na ramena drugih, ali pa ostati pri simboličnih ukrepih, ki nikomur ne škodijo preveč. Za Rusijo bo iskanje številnih partnerstev in povezav ključnega pomena.

Zavedati se moramo, da gre pri ruski perusmeritvi na vzhod delno tudi za globalne procese, ki niso povezani z zadnjo krizo v Ukrajini in z ohladitvijo odnosov z zahodom. Ko pomen Evrope upada in se krepi pomen Vzhodne Azije, je pač logično da vsi iščejo svoje mesto tam, kjer bo bodoči center sveta. Po drugi strani se v ZDA očitno zavedajo novih razmer in iščejo načina, kako izolirati svoje največje tekmece. Izgradnja sistema zavezništev, ki omogoča  ohranitev ameriške prevlade v svetu je usmerjena tako proti Rusiji, kot tudi Kitajski, zaradi česar sta obe državi skorajda prisiljeni, da sodelujeta.

Advertisements