Pred volitvami v Evropski parlament je čas za razmislek o stanju naše skupne domovine. Evropski projekt povezovanja, ki naj bi preprečil nove vojne med zgodovinskimi tekmeci, je v preteklih desetletjih prerasel gospodarske okvire in se ustavil nekje na pol poti do resnično delujoče skupne države. Združenih držav Evrope še nismo dočakali, kar pa imamo, je nedograjena stavba, ki presega želje tistih, ki želijo večjo moč držav članic in ne dosega želje tistih, ki želijo močnejšo unijo.

Ostajam podpornik evropskega povezovanja. Zgodovina našega kontinenta je polna konfliktov in vojn, ki so na koncu pripeljale do zatona nekoč vodilnih svetovnih sil. Kar je ostalo, so nekdanje velesile, ki same zase ne pomenijo nič več in mnoge manjše državice, ki so na globalni ravni le še drobiž, nepovezane pa potencialni plen grabežljivih novih sil. Ker nočem, da na naših tleh znova izbruhne vojna med nacionalnimi državami, hlepečimi po širjenju svojega ozemlja ali vsaj interesne sfere in ker nočem, da se spremenimo v kolonijo kakšne Rusije, Kitajske, Indije ali ZDA, podpiram močno zvezo. Pri tem se zavedam, da to, kar imamo zdaj, ne deluje in je prešibko in da smo v resnici že na ravni na pol kolonije, odvisni od ameriške hegemonije. Še več, znotraj same EU se je razvil sistem center periferija, pri čemer je jug obubožal, sever pa pri tem v resnici ni pridobil zelo veliko. Na skupni ravni lahko govorimo o gospodarskem zastoju in politični paralizi.

Širi se evroskepticizem, ko široke množice za svoje tegobe krivijo EU in jim lokalni voditelji ponujajo drugačno prihodnost v večji samostojnosti. Povsem jih razumem. Zadnja leta so pokazala na kriminalno nesposobnost evropskih elit, ki pol desetletja niso znale najti izhoda iz krize. Še več, pogosto se je zdelo, da je šlo za premišljen program, s ciljem stvaritve bolj ekonomsko liberalne povezave. Čeprav se je krivdo za težave posameznih držav članic skušalo naprtiti tem državam samim, pa je jasno, da velik del krivde leži na skupni ravni.

Prav zato moramo stanje, kjer se ne ve, kdo pije in kdo plača, spremeniti. Ne moremo biti več ujetniki povezave, v kateri kot državljani ne moremo odločati, kdo nas bo v resnici vodil. Res je, lahko volimo poslance v Evropski parlament in to bo po teh volitvah celo imelo vpliv na to, kdo bo predsednik Evropske Komisije, ampak celotna zgradba je takšna, da to ni kdo ve kako pomembno, saj imamo še druge institucije in tudi močnejše države članice, ki ščitijo svoje interese. Ne živimo v enotni državi, kjer bi na volitvah izbrali podobno zakonodajno in izvršilno oblast,  kot v ZDA in bi potem svoje izvoljene lahko na odgovornost poklicali na naslednjih volitvah. Angele Merkel Grki pač ne morejo odvoliti. V medijski klimi, ki je osredotočena na notranje politične teme samih držav članic, niti nismo deležni potrebnih informacij, da bi se lahko zavedali pomena večje skupnosti. Gotovo je vse na voljo na spletu, ampak ljudje v resnici ne delujejo tako, ampak so mnogo bolj površni in spremljanju politike namenjajo mnogo manj časa in še to zelo pasivno, zaradi česar pač jemljejo to, kar jim dajo lokalni mediji.

Razumem evroskeptike, ker sem tudi sam skeptičen, ne, odločno nasproten trenutnemu ustroju naše skupne domovine. Toda moj odgovor ni razpad, ampak reforma.

Najprej se moramo zavedati plenilske narave človeških združb. Če ne bomo sposobni varovati svojih interesov, bomo končali kot šibki sateliti drugih sil, bolj pripravljenih vlagati v vojaško, gospodarsko, kulturno, religiozno ali diplomatsko moč.  Delno smo že podrejeni ZDA. To moramo spremeniti tako, da bomo imeli skupno zunanjo in obrambno politiko, nepovezano z NATO paktom, odgovorno le državljanom držav članic EU. Ko bomo dovolj močni navzven, bomo varni pred posegi tujih sil. V tem trenutku lahko recimo Rusija z lahkoto zavzame baltske države pa EU sama ne bo imela nobene moči, da se temu zoperstavi. Vse bo odvisno od ZDA in NATO zavezništva. V primeru vseobsežnega ameriškega vohunjenja niti zunanje sile, ki bi jo lahko poklicali na pomoč, nimamo. To je nesprejemljivo.

Seveda si ne želim imperialne EU, ki bi svoje vojake pošiljala po vsem svetu in se vmešavala v notranje zadeve drugih držav, zato bi skupna obrambna politika morala biti omejena na pripravljanje na napad s strani drugih sil. Raznih humanitarnih intervencij smo že imeli dovolj in za odobritev kakšne bi morali biti vzpostavljeni takšni postopki, ki bi onemogočali avanturizem novodobnih Napoleonov.

Močna EU navzven avtomatsko še ne pomeni  močne centralne države navznoter. Pristojnosti držav članic je na številnih področjih treba varovati, da ne bi končali v podobni državi, kot so ZDA. Za tako raznolike države, kot jih najdemo v Evropi, je boljša ureditev, kjer se skupne institucije ne vpletajo v vsako malenkost. Seveda morajo obstajati skupna pravila, skupen trg, prost pretok kapitala, storitev, ljudi, ampak na tem mestu je treba vendarle najti neko ravnotežje. Na ravni gospodarske politike smo v preteklih letih videli, kako se krize ne rešuje. Velik del krivde je ležal v neobstoju mehanizmov, ki bi omogočali rešitve na skupni ravni, vodene iz centra odgovornega vsem državljanom  držav članic. Da bi se to spremenilo, bi potrebovali mnogo večji proračun EU, ki pa bi moral še vseeno biti uravnotežen s skupnimi proračuni držav članic. EU bi se morala tudi financirati iz davkov, ki bi jih pobirala sama, tako da bi bila neodvisnost in moč centra na tem področju večja. To bi omogočilo izvoljeni skupni zakonodajni in izvršilni veji, da bi lahko s temi sredstvi lažje vodila skupno gospodarsko politiko.

Na kratko, potrebujemo močnejo Unijo, ki bo varovala interese svojih državljanov, pri čemer ne bo prvorazrednih in drugorazrednih državljanov in kjer bo skupna hiša streho nudila vsem. Ko bo ta streha začela puščati, bo center imel vse možnosti, da jo bo popravil, ne glede na to, če bo kapljalo nad Grčijo ali Nemčijo. Še več, če bo EU imela večji proračun, bo problem zadolževanja posameznih držav članic za življenje državljanov v njih postal bistveno manjši. Še sploh, če se bo spremenila vloga ECB. Ne pravim, da potrebujemo skupno javno upravo, plačano iz EU proračuna, ker bi to šlo predaleč v centralizacijo, na ravni številnih projektov pa bi to omogočalo uravnoteženje krize v financiranju javnih sektorjev v posameznih državah članicah z večjo porabo iz EU proračuna, kar bi koristilo gospodarstvu, ki se tako ne bi soočalo s pretiranim padanjem potrošnje v primeru krčenja proračunskih izdatkov držav članic v krizi.

Podpiram  močnejo povezavo, Združene države Evrope, ki pa ne bi šle tako daleč, kot ZDA. Unijo državljanov, ki bi bila bolj demokratična in ne bi tako kot zdaj, služila predvsem gospodarskim in finančnim elitam, ki, roko na srce, krize zadnjih let niso tako zelo trpele kot navadni državljani. Močno Unijo, ki se ne bi uklanjala nobeni zunanji sili, a ne bi postala vseobsežna oblast, ki bi se je državljani morali bati.

 

 

Advertisements