Kadar koga označimo za populista, mu s tem ponavadi pripnemo slabšalno oznako. Populizem enačimo z dvoličnim iskanjem podpore pri množicah, celo z lažjo, a potem, mar je sestop z gore elitizma, kjer vsi vedo, kar je najboljše za celotno skupnost, res tako slab? Je iskanje všečnosti pri širokih množicah zločin? Je zastopanje stališč, ki jih ima večina, nedemokratično? Ali pa je v resnici nedemokratičen elitizem, ki se posmehuje vsakršnemu alternativnemu pogledu na svet in skuša preko lojalnih agentov sistema vedno znova obraniti interese točno določenih ljudi in institucij?

Problem, s katerim se soočamo ne le mi, ampak še druge države po Evropi, je razkol med političnim elitami na eni strani in ljudmi, ki bi jih naj zastopale, na drugi. Politiki pogosto nimajo stika z realnim svetom, ali pa zastopajo interese velikih in močnih in na šibkejše, torej na večino, pozabijo. Za uspeh na volitvah poskrbita dobra organizacija političnih strank in mediji, ki jim dajejo več prostora, oziroma, njihova stališča umeščajo v prostor ‘normalnega’, medtem ko vsak odklon pospremijo s ciničnim nasmeškom. Medtem ko mnogi postajajo vedno bolj apatični in se volitev niti ne udeležujejo več, bolj lojalni privrženci poskrbijo, da se na oblasti menjujejo ene in iste sile, četudi so le te v imenu iskanja novih obrazov tu in tam preoblečejo.

V Sloveniji se radi norčujemo iz predsednika DESus-a, Karla Erjavca, ki očitno ne skrbi za interese tistih, ki v večini obvladujejo medije in politično sceno, ampak za ozko interesno skupino, se pravi upokojence. Toda, je s tem v resnici vse narobe? Mar se številni upokojenci ne zavedajo svojih interesov? Mar ne razumejo, da Karel Erjavec v vladni koaliciji pomeni blokado posegov v njihov standard? Dejansko delujejo zelo racionalno.

Za koga drugega je takšno blokiranje in izsiljevanje, kakršnega se tu in tam gre Karel Erjavec, nesprejemljivo, toda mar takšni ljudje ne zastopajo drugačnih interesov? So recimo mladi in jih ne zanima usoda upokojencev, ali pa so podjetniki, ki hočejo čim bolj zmanjšati pritisk države na svoje poslovanje in tako dalje…. Priznati si moramo, vsaka moderna država je razdeljena po številnih cepitvah in med različnimi skupinami nenehno poteka boj za status in denar. Pri tem se na veliko moralizira in piha na dušo, toda v ozadju gre za hladnokrvno računanje, kako bo vsak sebi pridobil največ, četudi na škodo drugega.

Populizem lahko tudi zavije v nevarno smer, o tem ni dvoma. Če večina prebivalstva zagovarja diskriminacijo ene skupine in se pojavi politik, ki te občutke zlorabi za krepitev svoje podpore, je to slabo. Pojav skrajnih desničarskih strank po Evropi nam kaže vso problematičnost takšnega zasuka. Toda, če se osredotočimo le na ta vidik, ne vidimo celote. Te stranke se krepijo tudi zato, ker na drugih področjih prav tako pravilno zaznavajo hotenja množic. Programske točke stranke Marine le Pen v Franciji nam na primer kažejo na iskanje stika z delvskimi množicami, nekaj, s čimer bi se morali ukvarjati socialisti, a tega v dobi pomikanja proti sredini ne znajo več.

Politika se mora v določenih primerih prilagajati željam množic, občasno pa mora tudi znati reči ne, da bi ohranila stabilno delovanje sistema in ohranila sistem svoboščin, ki so si ga naši predniki priborili z mnogo truda. To je večno iskanje ravnotežja, a neznansko pomembno. Norčevanje iz alternativ nikakor ni na mestu, na mestu je iskanje večjega stika s potrebami ljudi, ki jih zastopajo.

Advertisements