V tem socialističnem razmišljanju o krizi v Ukrajini, lahko najdemo tudi dobro analizo slovenske realnosti:

Ukrajinska birokratska elita iz časa Sovjetske zveze je uspešno izkoristila svoj strateški položaj med transformacijo sistema. Pod pretvezo grajenja nacionalne države in narodne neodvisnosti so med procesom privatizacije uspešno razgrabili nekdaj skupno premoženje. Tako je nastal sloj domačih nacionalnih oligarhov. Strukturno podoben razplet dogodkov lahko prepoznamo v vseh tranzicijskih državah, tudi v Sloveniji. Da se je slovenska menedžerska elita uspešno oblikovala kot nacionalna buržoazija, je zaradi slabšega položaja v razmerju sil potrebovala zavezništvo z združenim delom. Posledično je bil tudi proces privatizacije bolj postopen, torej manj sunkovit.

Temu lahko rečemo kontinuiteta, ne komunističnega sistema, ampak ljudi, ki so se prebili na vrh in so že v prejšnjem sistemu imeli veliko moči. V Sloveniji se je ta elita skozi nove politične stranke predstavljala za politično levico, da bi zakrila svoje pravo bistvo, k lažni fasadi pa so veliko prispevali tudi nasprotniki v tako imenovanih pomladnih strankah, ki so jim pripisovali ideološko povezavo s prejšnjim sistemom. V resnici pa so besede kot socializem, solidarnost, partizanstvo, revolucija, služile le zamegljevanju resničnih potez novih vladarjev. Ki so skozi gospodarsko politični sistem vzeli vajeti v svoje roke in ga naredili za služabnika njihovim interesom.

 

Advertisements