Fenomen Miro Cerar se ni sesul še pred volitvami in je vzdržal dovolj dolgo, da je na predčasnih volitvah v DZ zabeležil briljantno zmago. To kljub temu, da je vodilni in skorajda edini obraz stranke, ki je po njem dobila tudi ime, Miro Cerar, v soočenjih bil precej nekonkreten, stranka pa se niti ni mogla pohvaliti s kakšnim obsežnim programom.

Spet je zmagala instant stranka. Ker, četudi bi v Stranki Mira Cerarja trdili drugače, je temu res tako. Šlo je za nov uspešen projekt, tik pred volitvami pridobiti podporo med delom volilnega telesa, ki je v preteklosti volil LDS, zatem omogočil zmago Pahorjevi SD, na koncu pa v strahu pred zmago Janše še Jankovićevi Pozitivni Sloveniji. Za zmago je ob nizki udeležbi, ta se je ustavila pri polovici volilnega telesa, zadostovalo 300000 volivcev. Lahko bi rekli, da gre za sredino političnega prostora, ki jo je Cerar uspel iztrgati starim političnim strankam, od SLS-a na eni strani, ki ji zdaj kaže, da Državnega zbora ne bo videla od znotraj, do Židanovega SD-ja, ki je na koncu doživel hud poraz.

Miro Cerar je nastopil kot prazen kozarec, poslikan s podobami moralnosti, strokovnosti, pravičnosti in novosti, v katerega je del volilnega telesa, ki na politiko gleda precej potrošniško in rad menjuje izdelke, lahko nalil svoje želje. Ker se ni izpostavljal, ker ni dajal odločnih odgovorov, s katerimi bi se lahko komu zameril, je njegova podpora ostala vse do volitev. A po volitvah prihaja čas, ko se bo moral odločati in težko, da bo še dolgo imel visoko podporo. Vsaj od trenutka, ko bo dal privolitev za prvo prodajo podjetja v državni lasti, ko bo začel pogajanja z javnim sektorjem o znižanju zaposlenih, ali ko bo v zvezi s katerim njegovih poslancev izbruhnila kakšna afera. Kajti, težko da so vsi ti novinci bili pred volitvami dobro preverjeni in zelo možno je, da se med njimi skriva gnilo jabolko. Prav tako je jasno, da bo kljub morebitni gospodarski rasti in rahlemu nižanju brezposelnosti, veliko posledic gospodarske krize še ostalo in mnogi državljani bodo še naprej trpeli, zaradi česar jih bo minilo veselje nad novo vlado, v katero morebiti polagajo kakšne upe.

Po drugi strani Janez Janša in njegova SDS nista prazen kozarec. Sta precej poln kozarec, ki zaradi vse jeze, frustriranosti, napadalnosti in žaljivosti ne more več sprejeti novih volivcev. Poraz na teh volitvah je velik, je dokaz, da se z razdiralno politiko in predsednikom stranke v zaporu, v Sloveniji ne da zmagati. Očitno je tudi, da stranko zapušča del sicer zvestih volivcev, kajti kako drugače si lahko ob nižji udeležbi razlagamo tako slab rezultat? A namesto, da bi v stranki naredili globok premislek, zamenjali vodstvo in začeli svojo podobo graditi na drugačnih poduarkih, vztrajajo pri starem, kar lahko pomeni le, da bodo ostali na istem. Zmage sami tako ali tako ne bodo mogli nikoli doseči, anti Janša efekt pa bo vsakokrat mobiliziral njihove nasprotnike, da bodo šli na volitve in preprečili usreničitev svojih strahov.

Kje smo torej? Ujetniki med instant strankami na levici in sredini in radikalizirano vodilno stranko na politični desnici. Čeprav tega še pred kratkim ne bi mogel verjeti, me vedno bolj navdaja strah, da so politični strategi v tej državi dobro prepoznali tretjino slovenskih volivcev in jih lahko zdaj do neskončnosti manipulirajo v podporo vedno novim instant strankam. Ko se bo izpel Cerar, bo morebiti čas za Janeza Potočnika in tako naprej.

Advertisements