Vse je preprosto v razlagah številnih pripadnikov SDS in medijev tipa Reporter ali Politikis. Slovenija je še vedno ujetnica komunističnih sil, ki državo obvladujejo na vseh področjih, iz Murgelj vlada šef bivših Udbovcev, komunistov in številnih prodanih duš, ki so se zalezle celo v sicer zavezniški stranki, NSI in SLS in ki vsake toliko časa proizvede izdajalca tipa Virant. Mediji, pravosodje, vse je del velike zarote, ki je usmerjena predvsem v predsednika SDS, Janeza Janšo, edinega človeka, ki se jim je sploh sposoben upirati in ki je simbol neke nove, bolj svetle Slovenije.

Ta razlaga deluje, a deluje med manjšino Slovencev. Predčasne volitve v Državni zbor so potrdile, da le na petino tistih, ki so se jih udeležili. Dobra je za mobilizacijo, za ustvarjanje atmosfere oblegane trdnjave, kjer mračne sile od zunaj vedno znova naklepajo velike hudobije, medtem ko od znotraj nekaj zvestih še stoji ob strani dobremu princu. Ki so ga v Sloveniji celo poslali v zapor.

Kot rešitev ponujajo čiščenje države, uničenje starih sil. Recimo temu lustracija, a obširnejša, kakor bi jo mogli opraviti takoj po osamosvojitvi. Jasno je namreč, da mnogi, ki so zdaj na pozicijah moči, nikoli niso bili člani komunistične partije, niti niso sodelovali pri nečednostih bivšega režima, a so še vedno nasprotniki. Ta lustracija bi morala biti opravljena ne le v državnih institucijah, od sodstva do policije, ne le v z državo povezanem gospodarstvu, ampak tudi v medijih, kjer bi prevladali kloni Reporterja. Po njihovem le na tak način ne bi bila možna manipulacija volilnega telesa, ki vsake toliko časa na oblast pripelje kakšno instant stranko.

Toda ta analiza je napačna. Dejansko je manipulacija članstva SDS in njihovih volivcev. Ali je to manipulacija voditelja, ali si ti ljudje lažejo sami sebim, prepuščam v razsojo bralcem. Namreč, tudi če bi prišlo do čiščenja sodstva, če bi Reporterjevi novinarji prevzeli nadzor nad Delom, Večerom, Dnevnikom, Mladino, največjo komercialno in javno televizijo, bi SDS še vedno izgubila volitve. Njen problem je namreč, da ni sposobna pridobiti bolj zmernih, sredinskih volivcev, ki živijo za danes in jutri in jih ne zanima toliko, kaj se je dogajalo pred dvajsetimi ali petdesetimi leti. Janez Janša je kot oseba strašno razdiralen, zaradi česar se vedno znova pojavi anti Janša efekt, ko volivci volijo manjše zlo, njegovega vsakokratnega političnega nasprotnika številka ena. Številni poslanci in mnenjski voditelji, ki so navezani na SDS, so preveč žaljivi do drugače mislečih, preveč pikri in kritični, zaradi česar nimajo več ušesa večine Slovencev. Kaj pa naredijo ljudje, če jih prevečkrat užalite? Odmaknejo se, ne poslušajo vas več, sovražijo vas, posmehujejo se vam, žalijo vas nazaj. Če je takšnih večina, boste na volitvah doživljali poraz za porazom. In SDS je uspela ustvariti takšno atmosfero, da jih večina Slovencev sovraži. In beseda sovraži ni pretirana.

To SDS dela narobe. Kaj pa bi morala narediti, da bi se lahko prerodila in prevzela oblast?

Najprej mora izbrati novega voditelja. Nemogoče je, da med vsem svojim članstvom ni zmožna najti človeka, ki bi jo lahko vodil in ki bi bil umirjen, zgovoren in sposoben. Če ne vidijo nikogar, jim sam predlagam Andreja Vizjaka. Velik del slovenskega volilnega telesa privlačijo politiki, ki so ne le umirjeni in sposobni sprejemati kompromise, ampak se zdijo celo rahlo vzvišeni nad dnevnimi razprtijam. Politiki, kakršen je bil Janez Drnovšek.

Zatem mora stranka utrditi svoje zavezništvo s SLS in NSi. SDS za zmago potrebuje zaveznike in drugje jih bo težko dobila. Da pa bi zavezništvo bilo trdno, mora biti med njimi veliko spravljivosti in razumevanja ter spoštovanja različnih mnenj. Odklonov se ne sme napadati, saj morajo vse tri stranke, da bi dosegle večino, nagovarjati čim bolj širok del volilnega telesa.

Potem se mora stranka usmeriti v prihodnost. Dobro, del njihove baze v sebi nosi velike rane iz preteklosti in nič ni narobe, če se opozarja na zločine komunističnega režima in povojnih in medvojnih pobojev. A eno je opozarjanje na trpljenje, na žrtve, drugo pa je skorajda lov na čarovnice, ki večino samo odbija. Pokopati mrtve, se spominjati na njihovo trpljenje, ne pa nadaljevati drugo svetovno vojno na drugačni ravni. Predvsem pa govoriti, in to čim bolj umirjeno, o težavah države zdaj, o gospodarskem zastoju, o pretirani birokraciji, o korupciji, o počasnosti sodstva in o rešitvah za te težave, ki pa ne smejo biti nasilne, ampak takšne, da se lahko z njo strinja večina.

Ni rečeno, da lahko takšna, nova SDS, uspe. Slovenci so zamerljiv narod in ko enkrat zamerijo, redko pozabljajo. Veliko političnih strank je tako bilo uničenih ali posekanih na raven nepomembnih strančic. LDS, Zares, PS, SD, SLS. A boljšega nasveta ni mogoče dati. Gotovo, nekateri menijo, da je treba vztrajati s staro strategijo, dokler se nasprotniki ne bodo zlomili in bo končno nastopil dan zmage. V resnici pa bodo, oziroma se je to že zgodilo, stranka SDS in del politične desnice, ki se zbira okoli nje in okoli zaprtega Janeza Janše, postali le tarča posmeha večine državljanov. Ne grožnja, tarča posmeha. Ljudje, ki v demokratični in svobodni članici EU in NATO pakta govorijo o komunistični diktaturi in tu in tam zagrozijo s prevratom, čeprav so v manjšini in se država medtem mirno razvija dalje mimo njih.

Stranki SDS želim, da se končno postavi na noge z novim voditeljem in postane manj zagrizena in bolj spravljiva. Slovenija takšno stranko potrebuje.

Advertisements