Tako imenovana arabska pomlad je v regijo in tudi v širši svet prinesla veliko upanja. Kar se je začelo v Tuniziji, nadaljevalo v Egiptu, je na koncu prispelo tudi v Libijo in v Sirijo. Za trenutek se je zazdelo, da je doba diktatorjev in njihovih policijskih držav pri kraju, da je napočil dan svobodnih, liberalnih arabskih držav, ki bodo končno lahko stopile ob bok modernim državam sveta in s tem svojim prebivalcem prinesle blagostanje. Toda v sencah so čakale tudi bolj zlovešče sile.

Če so na eni strani dolgoletni diktatorji, ki le z železno roko obvladujejo raznoliko prebivalstvo pod seboj, na drugi pa ljudstvo, ki si želi napredka, so simpatije seveda pri slednjem. Tudi če pride do vmešavanja zunanjih sil, ki skušajo razmere izkoristiti v svoj prid. Tako je tudi mogoče podpreti letalske napade na libijske oborožene sile v časih, ko je Gadafi skušal zatreti odpor. Toda odstraniti eno pošast in jo nadomestiti z drugo, vsekakor ne more biti cilj. Na žalost se zdi, da smo v zadnjem desetletju videli prav to, tako v Iraku, kot tudi v Libiji. V Egiptu smo doživeli restavracijo starih sil, v Siriji pa brutalno državljanjsko vojno.

Sirski diktator Bašar al Asad je že od vsega začetka trdil, da se bojuje s skrajneži, s teroristi celo. Njegovi nasprotniki so se mu samo smejali in govorili o borcih za svobodo. Ker je prišlo do večjega konflikta, v katerem je Sirijo podpiral Iran, upornike pa vsi od Turčije, ZDA, do Saudske Arabije, so razlike postale še globlje, dokler v nekem trenutku ni kazalo, da bodo ZDA z letalskimi napadi, podobno kot v Libiji, skušale zmanjšati moč sirskega režima. Po napadu s kemičnim orožjem v predmestju Damaska, za katerega v resnici ne moremo biti popolnoma prepričani, katera stran ga je izvedla, so bile ZDA tik pred tem, da postanejo zračne sile ljudi, ki zdaj po Iraku in Siriji sejejo teror in jih resnično lahko imenujemo za teroriste. Končalo se je potem drugače. Z rusko diplomatsko akcijo je bil napad preprečen in vojna v Siriji se je nadaljevala z uspehi režima, ki je uspel zaustaviti odpor. A hkrati se je nadaljevalo zunanje vmešavanje, predvsem s pošiljanjem denarja in orožja v državo, tako s strani podpornikov, kot  tudi nasprotnikov režima. Skrajneži pa so se krepili.

 photo is_zpsee06332a.jpg

Zdaj smo naredili poln krog. ZDA bombardirajo cilje pripadnikov IS v Iraku, ki so izkoristili razmere v Siriji in od tam osvojili velika področja. Da jim je to uspelo, so krivi tudi vsi tisti, ki so podpirali nasprotnike Asadovega režima in jim pošiljali pomoč. To so potem skrajneži uporabili. Še več, ZDA se pripravljajo, da bi napadle tudi cilje IS v Siriji. Smešno, mar ne, da bodo ZDA na isti strani kot sirski režim.

Kaj je šlo narobe?

V Siriji so bile razmere že ob samem začetku protestov mnogo bolj zapletene in polne potencialov za krvav razplet, ki jih tuji opazovalci niso videli. Oziroma, pri voditeljih držav, ki so se vmešale v sirsko vojno, so prevladali drugi interesi. Ne smemo nasedati zgodbam o njihovi dobronamernosti, saj je šlo za povsem druge računice. Če bi namreč v odnosu do regije ZDA in evropske države zavzele enako stališče za vse, bi Bahrajn že zdavnaj doletele sankcije in nihče ne bi le z roko zamahnil ob vnovičnem zatiranju, ki ga izvajajo egiptovske oblasti. Tako je bilo od vsega začetka najbolj pomembno zrušiti Asadov režim, pri čemer se je zamegljevalo prisotnost skrajnežev med uporniki. Hkrati ni bilo pripravljenosti na večje operacije, na neposredno posredovanje, kar bi pomenilo vojake na tleh in kasneje na finančne posledice takšnega scenarija. Na kratko, v vojno se je investiralo, ni pa se pretirano gledalo, kam te investicije v resnici gredo. Ta namerna slepota ima svojo ceno, kakor spoznavajo prebivalci Sirije in Iraka in kakor spoznava tudi ves preostali svet. Izkazalo se je, da liberalne in svobodoljubne sile v Siriji niso bile nikoli tako zelo močne, da bi lahko prevzele oblast in da je edina prava izbira bila med sekularnim diktatorjem in med ponorelo skrajno islamsko organizacijo. Da bi liberalne sile sploh imele kakšno možnost, bi jih bilo potrebno podpreti mnogo bolj odločno, jih celo s tanki pripeljati na oblast in tam varovati pa še to bi se lahko na koncu končalo v kaosu, ko bi večinsko prebivalstvo te nove vladarje preprosto zavrnilo kot okupatorjeve pomagače.

Če kaj, potem je sirska tragedija še enkrat več pokazala na vso problematičnost posredovanja v tujih okoljih, ki imajo svojo notranjo dinamiko, pogosto nepoznano tujcem. Soočijo se želje in interesi in na drugi strani realnost na tleh, ki lahko prepreči uresničitev še tako dobronamernih načrtov. Načrtov, ki v tem primeru niti niso bili tako zelo dobronamerni.

Kaj smo se naučili? Da bi bilo v primeru Sirije od samega začetka bolje stati ob strani in pustiti, da se razmere uredijo same od sebe, oziroma, da jih v medsebojnem boju uredijo pripadniki režima in uporniških skupin? Skorajda tako. A to je grenka resnica. Pomeni namreč, da je včasih treba brezčutno stati ob strani, ko umirajo ljudje. Tolažba, da bi v nasprotnem primeru, torej v primeru vojaškega posredovanja, vse bilo samo še hujše, se mnogim utegne zazdeti prav groteskna. In potem, v primeru IS, ki je pripravljena izstrebiti cele verske skupine, se zdi celo, da nobena še tako možna grozna posledica posredovanja ne more biti zadosten razlog, da se obrnemo proč. Včasih je nemogoče ravnati prav.

V Siriji smo prišli do trenutka, ko moramu upati, da bo zmago slavil diktator in s tem preprečil divjanje Islamske države. Iluzij, dabodo na koncu le prevladali liberalni uporniki, skorajda ni več.

Advertisements