Po eni anekdoti iz časa propadanja sovjetskega imperija, so nekoč varuhi reda aretirali žensk, ki je na okoli delila prazne liste papirja. Ko so jo vprašali, kaj je hotela s tem povedati, je odvrnila, da ni treba nič zapisati, ker vsi že tako vedo.

Komunistični režimi preteklosti so kot totalitarni sistemi skušali v svojih rokah obdržati popoln nadzor nad mediji. Ne le, da so skušali obvladovati tok informacij in s tem pisati ravno takšno zgodbo o svetu, kakršna jim je bila v interesu, preganjali so tudi svobodo govora državljanov in s tem onemogočali, da bi se ustvarjala alternativa. Na zunaj je to delovalo, saj ni bilo slišati nasprotnih mnenj, toda pod fasado so bile razpoke. Če vam ves čas en sam glas nekaj govori in ste ga primorani poslušati, lahko že šepet drugače mislečega pridobi vašo pozornost. V resnici je v takšnih razmerah mnogo lažje med ljudi spraviti alternativne poglede, kot če imate popolno svobodo izražanja.

Obstaja namreč sistem, ki mnogo lažje uveljavlja prevlado zgodb, ki so v interesu vladajočih elit. V takšnem sistemu živimo. Najprej se moramo zavedati, da noben medij ni neodvisen, da so v ozadju interesi tistih, ki imajo dovolj sredstev, da lahko vstopajo v medijski prostor. Vladajoče elite tudi ne smemo ozko enačiti s poznanimi političnimi obrazi. Pogosto gre za zmes politikov, gospodarstvenikov, medijskih osebnosti, raznih možganskih trustov, vodilnih v državnih institucijah, šolstvu in tako naprej. Vsi ti ljudje, preko mainstream medijev, ali pa tudi preko osebne komunikacije, predavalnic in spleta, širijo zgodbo svojega, recimo mu tako, vladajočega razreda. Če bi živeli v totalitarni policijski državi, ki bi uporabljala cenzuro, bi pri tem ostalo. Toda mnogo bolj kot cenzura, deluje dopuščanje svobode govora, a hkrati poplava, s katero se resnično alternativni glasovi utopijo.

Kar dobite je malo morje kanalov, preko katerih lahko spremljate poglede na svet, ki so ‘normalni’ in sprejeti, medtem ko so drugačni pogledi ali preslišani, ali pa, če pridobijo preveč pozornosti, zasmehovani. Predstavljajte si to kot prostor, v katerem množica ljudi ves čas kriči. Učinek tega je, da slišite tiste, ki kričijo najbolj, v tem primeru tiste, ki imajo tudi največ moči, ali pa da si pokrijete ušesa in nočete več slišati vsega hrupa. Ker vam gre na živce. In v resnici je tako, da v sistemu, v kakršnem živimo, veliko ljudi postane apatičnih in se skušajo zapreti v svoj lasten, bolj umirjen svet.

Na tak način lahko neka elita ves čas brani svoje interese, pri tem celo s pomočjo najbolj neumnih laži, a zaradi tega ni v nobeni nevarnosti. Nasprotujoči glasovi so odrinjeni na obrobje in s tem nepomembni, saj ima večina zaradi nenehne poplave informacij že ustvarjeno, večinsko mnenje in vsak drugačen pogled uvršča nekam med teorije zarote. Če pa je slikana podoba že preveč navkriž z realnostjo, obstaja še eno sredstvo, s katero se ohranja prevlada, to so svobodne in demokratične volitve, na katerih se menjavajo obrazi, medtem ko politika v ozadju ostaja bolj ali manj enaka. Za razliko od komunističnih režimov, namreč v demokratičnih obstaja več partij, nekatere lahko nastanejo celo čez noč in državljani imajo pred sabo vedno iluzijo izbire. Drugod je prevlada dveh ali treh političnih strank tako močna, da drugi sploh nimajo nobene možnosti in se ti dve ali tri stranke nenehno menjavajo na oblasti.

Ko razmišljamo o svetu okoli sebe, se moramo vedno zavedati narave sistema, v katerem živimo. Dobro je, če skušamo videti pod površje in slišati tudi šepet v hrupu preslišanih. Še najbolj pomembno pa je zavedanje, da to, kar misli večina, kar nam večina tudi iz dneva v dan vbija v glave, ni nujno resnica.

Advertisements