Kakor z odraščanjem in željo otrok, da se osamosvojijo in stopijo na svojo pot, kjer bodo sami želi nagrade svojih uspehov in bolečino svojih napak, tako je tudi s celotnimi skupnostmi. Slovenci, kot še ne četrt stoletja samostojna država, bi to morali dobro vedeti.

Dolga stoletja smo po vsem svetu videli rast mogočnih državnih struktur, dokler niso nastali pravi imperiji. To so bile monarhije, pod katerimi je živelo veliko različnih narodnosti in veroizpovedi, nastajale so tudi napredne nove skupnosti, katerih prebivalstvo je bilo nabrano z vseh vetrov sveta, celo komunistični imperij smo spoznali. Pogled na zemljevid Evrope nam kaže to koncentracijo, ko so izginjale majhne državice in nastajale velike sile. Iz Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, v katerem je bilo na stotine manjših enot, je na koncu zrasla Nemčija, del je pripadel Habsburški monarhiji in tako dalje. Celo tako velike države, kot je bila Poljska, so padle kot plen požrešnih sosedov, da je v nekem trenutku sploh ni bilo več na zemljevidu. Manjše skupnosti so jo odnesle še slabše.

Toda zadnje čase zopet vidimo drobitev večjih držav, ko nekateri narodi stopajo na pota samostojnosti. Slovenci smo to storili z razpadom Jugoslavije, baltske republike z razpadom Sovjetske Zveze. Tudi Čehi in Slovaki so se ločili. Za takšne dogodke na vzhodu Evrope je bil eden glavnih krivcev propad komunističnih sistemov, ki niso zmogli tekmovati z zahodnimi tekmeci in ljudje so v nacionalizmu iskali pot naprej. Ko razočara ideologija, kakršna je bil internacionalni komunizem, tudi če je bil od Stalina naprej grajen kot komunizem v eni državi, kasneje pa kot čisti sistem center – sateliti, zna ideja nacionalne pomladi navdušiti mnoge.

 photo indep_zps433f0a6c.jpg

A ne samo na vzhodu, tudi na zahodu Evrope sopodročja, kjer vsaj manjšina, če ne že večina, želi samostojnost. Pred kratkim smo videli referendum na Škotskem, ki je tesno padel. Medtem si Katalonci prizadevajo za svoj referendum, kjer bi odločali o nadaljnjem bivanju v Španiji. Velika Britanija se je pri tem mnogo bolj kot Španija izkazala za demokratično državo, sposobno prenesti tudi svobodno odločanje dela svojih državljanov o tem, ali še želijo živeti v skupni hiši. Madrid referenduma ne želi dopustiti. V Evropi imamo še Baske, Korziko, sever Italije in če bi šli dalje, bi se verjetno še našel kak delček ozemlja, ki bi želel po svoji poti.

Ne smemo tega drobljenja nekoč centralizirane zgradbe velikih držav gledati samo skozi želje po osamosvojitvi. Večja pooblastila pokrajin, odločanje na lokalni ravni, prav tako spadajo v to zgodbo želje ljudi, da sami prezvamejo vajeti v roke in niso le sluge nekih oddaljenih gospodarjev. Slovenci bomo tukaj skoraj zagotovo še storili korak proti pokrajinam.

Po mojem mnenju moramo Slovenci, kot narod, ki smo svojo samostojnost dobili šele pred kratkim, ki smo si jo celo izborili v vojni, podpirati težnje drugih, da nas posnemajo. Z državami, kot bi bile Škotska ali Katalonija, bomo hitreje našli skupen jezik, kot z velikani, kot sta Nemčija in Francija. In mi, sploh znotraj večje povezave, kot je Evropska Unija, za uresničevanje naših interesov potrebujemo zaveznike. Po drugi strani pa moramo biti previdni pri podeljevanju vedno večje moči naši skupni hiši, Evropski Uniji. Paziti moramo, da ne končamo v podobni ječi narodov, kakršna je bila nekoč Avstro Ogrska, kjer bomo lahko le poslušali ukaze in jih izpolnjevali. Unijo potrebujemo, ker je v številčnosti moč in ker smo vsi zase le nepomemben drobiž na globalnem odru. Ne potrebujemo pa je zato, da nam nekdo iz Bruslja pošilja ukaze, kako se moramo obnašati.

Advertisements