Libija je že vse od padca Gadafijevega režima leta 2011 nemirna in skrajneži so se v takšnih razmerah dobro znašli. Najprej so izkoristili vojaško podporo tujih sil, potem pa odsotnost močne centralne oblasti, ki bi jih lahko držala v šahu. Nič presenetljivega torej, da se je na vzhodu države pojavila skupina, ki je pozvala prebivalce regije, naj podpirajo Islamsko Državo v Iraku in Siriji.

V vzhodnem pristaniškem mestu Derna so pripadniki skupine Jaish al-Islam priredili shod, na katerem so plapolale črne zastave Islamske Države in na katerem so pozivali množico k podpori tej novi tvorbi, ki ne priznava starih meja in voditeljem skupine. Libijska vojska območja ne nadzoruje več in izvaja letalske napade, kar pa ni dovolj za zmago.

Intervencija tujih sil v libijsko revolucijo se je končala s stvaritvijo nestabilne države, s kaosom, v katerem so in še bodo cveteli razni ekstremizmi. Če je Gadafi bil pokvarjen voditelj pa je vsaj zagotavljal dobršnjo stopnjo predvidljivosti in stabilnost, sploh potem, ko se je bolj kot ne odrekel svojemu avanturizmu in podpiranju terorizma. Zagotovo ni bil model demokratičnega voditelja in prebivalci Libije so imeli vso pravico, da so se mu uprli v upanju, da si lahko zagotovijo bolj svobodno politično ureditev, v kateri jih ne bo preganjal strah pred zloveščo centralno oblastjo. Toda upanje se je na koncu izjalovilo in dobili so nedelujočo državo.

Tuje sile so razmišljale le do padca Gadafijevega režima in so se zadovoljile s tem, da so ga odstranile, zatem pa ni bilo nobene prave strategije več. Nafta že še teče, a napad na ameriško diplomatsko misijo v Bengaziju in smrt ameriškega veleposlanika ter izvoz skrajnežev kažeta na to, kako nepremišljeno je bilo posredovanje. Ko bi moralo priti do obsežne pomoči novi Libiji, so jo preprosto pustili na cedilu. Posledice so slabe in slej ko prej se bo z njimi treba soočiti.

Prikrito se z njimi seveda že soočajo države v regiji. Združeni Arabski Emirati, ki sodelujejo tudi v napadih na cilje IS v Iraku, naj bi že pred časom s podporo Egipta izvajali letalske napade na cilje skrajnežev v Libiji. Sploh egiptovska vojaška hunta ima veliko težav z domačimi skrajneži, ki jih je še bolj radikaliziralo strmoglavljene njihovega demokratično izvoljenega predsednika. Zadnji napad na polotoku Sinaj, v katerem je bilo ubitih 33 egiptovskih vojakov, to lepo dokazuje.

Medtem pa se moč skrajnežev samo še krepi. Polovični ukrepi jih zagotovo ne bodo ustavili, niti če pridejo v obliki občasnih letalskih napadov, kakršne ZDA in zavezniki izvajajo v Iraku in Siriji. Pred nami je ali dolga vojna omejenih vojaških operacij tujih sil ali pa večje posredovanje. Na žalost se zdi, da pravega odgovora, kako porast ekstremizma končati in ustvariti stabilne razmere, nima nihče. Oziroma, da je v interesu nekaterih, da se takšno stanje ohranja.

Advertisements