Porast števila skrajnežev med muslimani po svetu, razvoj vedno novih skupin sposobnih brezobzirnega nasilja, ima svoje vzroke. Ne, ne gre le za duševno prizadetost, za čudno mračnjaškost brez razloga ali za iz nekih skrivnih centrov svetovne moči izvoženo zlo. Ti ljudje so morali, preden so vzeli orožje v roke, nekateri celo prepotovali pol sveta do bojišča, ki so si ga izbrali za svojega, narediti nek premislek. In ravno o tem bi se morali spraševati. Kaj iz mladeniča v Egiptu ali Franciji naredi terorista.

Ne pristajam na to, da se kar vse pripadnike neke religije, v tem primeru muslimane, označi za potencialne teroriste. Ljudje smo različni in razne svete tekste tudi različno beremo. Imamo različne izkušnje v življenju in prihajamo do različnih zaključkov. Eni tako menijo, da nasilju v življenju muslimana ni mesta, drugi, da je opravičeno le v zelo specifičnih okoliščinah, tretji, da je nujno potrebno v svetu, v katerem so muslimani bolj kot ne žrtve večjih sil, domačih ali tujih.

Jasno je, da se bodo vedno, ne glede na to, kako pravično uredimo svet, pojavljali ljudje pripravljeni storiti najbolj zavržna dejanja. Kriminala ne bomo nikoli izkoreninili, prav tako ne ljudi, pripravljenih pobijati, samo zato ker je nekdo pripadnik druge religije. Lahko pa storimo marsikaj, da zmanjšamo število takšnih ljudi. V primeru razvoja Islamske Države in krepitve številnih skrajnih skupin, ki delujejo na podobnih temeljih, je bilo storjenih mnogo napak, ki so prispevale k njihovi krepitvi.

Prav bi bilo izpostaviti, da večjo krivdo od zahoda nosijo vladajoče sile v regiji, kjer prihaja do največ nasilja. To so vladarji Saudske Arabije, Sirije, Egipta, Iraka in tako naprej, ki svojim ljudem niso znali zgraditi svobodnih in naprednih družb, v katerih bi bilo nasprotovanje možno izražati drugače, kot z orožjem. Zdaj se namreč zdi, da druge možnosti pravzaprav niti ni. O Saudski Arabiji se ne govori veliko, ampak jasno je, da gre za diktaturo, kjer drugačna mnenja niso zaželena. Poročila o obglavljanjih kriminalcev in ljudi, obtoženih za ‘čarovništvo’, nam kažejo, s kakšno državo imamo opravka. V Siriji je režim z nasiljem skušal zatreti upor množic, sčasoma pa se je vse skupaj izrodilo v državljanjsko vojno, v kateri sta zmagala režim in skrajneži. V Egiptu se je vojaška hunta vrnila na oblast, potem ko je odstavila demokratično izvoljenega voditelja. Da, ta je bil pripadnik Muslimanske bratovščine, toda zaradi tega ga še ni bilo mogoče enačiti s terorizmom. Namesto, da bi Egipčani vsaj dobili možnost poskusa prave demokracije, v kateri lahko zmagajo tudi konservativne sile, so nazaj dobili vojaško oblast, ki se preoblači v civilno, medtem ko so se liberalne sile izgubile.

Po napadu na pripadnike egiptovskih oboroženih sil na polotoku Sinaj, v katerem je bilo ubitih 31 vojakov, je egiptovski predsednik Abdel Fattah el-Sisi zagrozil z dolgo vojno, s katero bodo uničili teroriste in opozoril pred tujimi silami, ki hočejo uničiti Egipt. V resnici bi se moral pogledati v ogledalo, če bi hotel najti krivca za takšne dogodke. Ko ni možna mirna sprememba oblasti na volitvah, postane nasilje edina preostala pot. Naposlušali smo se že govorov voditeljev v regiji, ki so za svoje težave vedno krivili tuje sile, svoje odgovornosti pa niso priznali. Res je, da nekaj borcev v regijo prihaja tudi iz Evrope, ZDA, Rusije, toda le ti ne bi mogli narediti veliko škode, če ne bi imeli vsaj nekaj lokalne podpore. In ker večina teh borcev tako odhaja v Irak in Sirijo, se egiptovski predsednik spreneveda, ko vzroke za nasilje išče v tujini.

Vedno znova gre opozoriti, da se velika večina skrajnežev bori v državah z večinskim muslimanskim prebivalstvom, v Iraku, Siriji, Jemnu, Somaliji, Libiji, itd., ne v Evropi ali v ZDA. Tam prihaja le do občasnih teroristični napadov. Borci odhajajo v Sirijo in se tam borijo in umirajo, zelo redko pride do napadov, kot je bil nedavni v Kanadi. Kar nam daje vedeti, kje ležijo ključni vzroki za radikalizacijo dela muslimanskega prebivalstva tako na Bližnjem Vzhodu, kot drugod po svetu.

Seveda pa to ne pomeni, da tudi drugi ne nosijo odgovornosti. Predvsem ZDA in zavezniki so s svojim podpiranjem izraelskih zločinov nad Palestinci in zasedbo Afganistana in Iraka, ter letalskimi napadi v Jemnu, Somaliji, Libiji in Pakistanu, na eni strani dajale videz, da namerno napadajo muslimane in uničujejo države v regiji, po drugi strani pa da podpirajo tiranije, od Saudske Arabije do Egipta. Prav tako je projekt multikulturalizma marsikje na zahodu povsem zašel in povzročil nastanek ograjenih skupnosti, ki se ne asimilirajo več in postajajo viri ekstremizma.

Da bi se zajezilo pohod skrajnežev, so potrebne reforme v tiranijah Bližnjega Vzhoda, da bodo ljudje imeli več svobode in možnosti demokratičnega odločanja o svojem življenju. Po drugi strani je potreben tudi drugačen pristop zahodnih sil do regije – več pravičnosti in manj realne politike, ki gre čez trupla. Nujne pa so tudi spremembe v samem ustroju zahodnih družb, predvsem v Evropi, kjer se morajo mladi muslimani integrirati in najti mesta zase, skupaj z večinskim prebivalstvom in ne vedno bolj izolirani.

Advertisements