Vsakokrat, ko se kakšna vlada loti krčenja izdatkov za javni sektor, ko napove nižanje plač, v ospredje pridejo tisti, ki so plačani najmanj. Ljudje, ki delajo za minimalno plačo in ki jim vsak evro pomeni veliko. Medicinske sestre, ki si ne morejo privoščiti parkiranja v parkirnih hišah in čakajo na tistih še nekaj brezplačnih parkiriščih, preden lahko gredo v službo, policisti, ki na prodaj nosijo svoje glave, itd…

V javnem sektorju je zaposlenih veliko ljudi, za katere bo nekaj odstotno znižanje plač pomenilo, da bodo padli v kategorijo zaposlenih, ki jim država mora plačati dodatek, da bodo sploh imeli minimalno plačo. Na njih tako pravega varčevanja ne bo.

Toda potem so tu še drugi, tisti, ki za relativno malo dela, dobivajo visoke plače. Ljudje, ki kljub zamrznitvi napredovanj, nekako vseeno napredujejo. Celo skokovito. Ljudje, ki povprečne plače v javnem sektorju dvigujejo v višave. Ti ljudje se skrivajo za hrbti najslabše plačanih, jih tiščijo naprej kot živi ščit, da bi še naprej lahko uživali v svojem blagostanju. Če kdo predlaga, da se njim plače znižajo bolj, se besni oglasijo, da neke razlike morajo ostati.

Da, tudi v javnem sektorju poznamo razrede zaposlenih in zdi se, da najnižji razredi vedno znova potegnejo kratko. Tega problema se bomo morali lotiti slej kot prej.

Advertisements