Thomas Piketty (iz Mladininih alternativ):

Na globalni ravni je bila v obdobju 1700-2012 povprečna stopnja rasti proizvoda na prebivalca 0,8%, vendar je bila v 18. stoletju le 0,1 %, v 19. stoletju 0,9 %, v 20. stoletju pa 1,6 %. V zahodni Evropi je bila v obdobju 1700-2012 povprečna rast 1,0 %, od tega 0,2 % v 18. stoletju, 1,1% v 19. stoletju in 1,9 % v 20. stoletju. Med letoma 1700 in 1820 je kupna moč starega sveta komajda kaj zrasla, nato se je v letih 1820-1913 več kot podvojila, v letih 1913-2012 pa se je povečala za več kot šestkrat. Za 18. stoletje je v bistvu značilna enaka gospodarska stagnacija kot v prejšnjih stoletjih. V 19. stoletju je proizvod na prebivalca prvič začel stalno rasti, vendar velik del prebivalstva – vsaj do zadnje tretjine stoletja – od tega ni imel nič. Šele v 20. stoletju je gospodarska rast zares postala otipljiva – in spektakularna – resničnost za vse. V ‘zlati dobi’, okoli let 1900-1910 je bil povprečni dohodek Evropejcev komaj 400 evrov na mesec: danes, sto let pozneje, je pa 2500 evrov na mesec.

Zanimivi podatki, zaradi katerih tudi sam drugače gledam na ‘normalno’ gospodarsko rast, ki bi jo prej ocenil za nad 3 %.

Med letoma 1900 in 2012 je bila v zahodni Evropi stopnja rasti proizvoda na prebivalca 1,6 %, v Severni Ameriki 1,4 %, na Japonskem pa 0,7 %. To si velja dobro zapomniti, kajti na splošno smo še vedno precej pod vtisom, da mora biti rast najmanj 3 ali 4 % na leto. Glede na zgodovinsko izkušnjo – in logiko – pa je to iluzija.

Bi bil že čas za branje Pikettyjevega Kapitala v 21. stoletju.

Advertisements