Prej ali slej vsak naleti na vprašanje: Kaj je Rusija? Z odgovorom se ne dotaknemo samo statusa največje države na svetu, ampak tudi razmerij moči v naši dobi. Odgovor nam je lahko tudi v pomoč pri napovedovanju razvoja dogodkov v prihodnosti, še prej pa nam pojasni nekatere konflikte.

Je Rusija nacionalna država ali imperij? Za časa carjev, pred revolucijo, je Rusija vsekakor bila imperij, voden iz centra, kakor mogočna ladja s številnimi različnimi skupnostmi. Šlo je za večnacionalen imperij, v njem je bilo več različnih verstev, na višku moči je obsegal območje od Varšave do Vladivostoka in se je z Britanci v Veliki igri spopadal v Centralni Aziji. Pod Sovjeti ne moremo govoriti o ruskem imperiju, ampak prej o birokratski tvorbi komunistične partije, o sovjetskem imperiju, ki se je pogosto obnašal zelo podobno kot njegov predhodnik. Po drugi svetovni vojni je obsegal še več ozemlja, kot prej ruski, le da je imel pod nadzorom še satelite, ki so bili formalno sicer neodvisni, v praksi pa veliko manj.

A Sovjetska Zveza je propadla in na njenem pogorišču je vzniknila nova Rusija. Rusija brez Ukrajine, brez Belorusije, okrjena na Kavkazu, brez Centralne Azije. Gospodarsko uničena Rusija, s šibkim centrom in močno oligarhijo, koruptna Rusija s padajočim prebivalstvom, alkoholizmom in kriminalom. Je ta Rusija bila končno nacionalna država? Država Rusov, podobno kot bi za Poljsko lahko rekli država Poljakov? Ne čisto.Tudi ta Rusija je bila ogromna tvorba  z veliko različnimi skupnostmi, od Čečenov na Kavkazu do Jakutov v Sibiriji. Tudi njena notranja organiziranost je kazalo na to, da ne gre za normalno nacionalno državo enega naroda, ene prevladujoče religije. Toda, ali je potem ta Rusija bila le okrnjen imperij?

Pustimo zgodovino. Zdaj, ob koncu leta 2014, je največja država sveta po letih gospodarske rasti in konsolidacije centra, znova močna država v razvoju. Po BDP na prebivalca še mnogo revnejša od zahodnih držav, a nikakor ne država tretjega sveta, nikakor Zgornja Volta z jedrskimi raketami, kakor bi jo nekateri radi označili.

Pred leti je Samuel P. Huntington napisal zelo pomembno knjigo, ki so jo kritiki hitro raztrgali. Trk civilizacij je bilo delo, ki je pojasnjevalo svet kot skupek različnih civilizacij, ki tekmujejo druga z drugo, ki lahko pridejo v konflikte, celo v odrpte vojne. Huntingtona so raztrgali, a ne zato, ker bi imeli racionalne argumente, ampak zato, ker je njegovo delo v nasprotju z liberalnim pogledom na svet kot na enotno civilizacijo, kjer večina razmišlja enako, si želi svobode, demokracije, kapitalizma, prostih trgov in Coca Cole. Mlad človek v Jemnu je enak mlademu človeku v Belgiji, oba sta predstavnika iste človeške civilizacije, iskanje razlik je samo opravičevanje skrajnežev, ki skušajo svet pojasnevati kot spopad nas proti njim. Pod vtisom terorističnih napadov enajstega septembra in vojne proti terorizmu, se je zdelo še bolj nujno, da se Huntingtonove misli utiša. Da nikomur ne bi prišlo na misel, da gre za spopad med zahodom in Islamom.

Toda nobena laž dolgoročno ne more prekriti realnosti.

Če kaj, potem nam konflikt v Ukrajini kaže na to, da obstojijo globoke razlike med zahodom in Rusijo, ki se ne prekrivajo popolnoma s trenutnimi mejami, Ukrajina je razdeljena država in vzhod in jug se počutita pripadnega Rusiji, sever in zahod pa Evropi. Nasilni prevrat v Kijevu proti Viktorju Janukoviču je sprožil separatistične težnje in razbil državo. Gotovo je res, da gre v ozadju za spopad ZDA in Rusije za prevlado na pomembnem območju, toda zavedati se moramo, da ta ne bi imel takšnega učinka, če v Ukrajini ne bi bilo primernih razmer.

Huntington bi propad Ukrajine pojasnil s spopadom med zahodno in ortodoksno civilizacijo, pri čemer je v slednji Rusija jedrna država. Čeprav zahodni mediji in politiki neumorno ponavljajo, da je Rusija zaradi Ukrajine osamljena, bolj podroben pogled pokaže, da temu ni tako. Sicer se najdejo izjeme, ampak bolj kot ne gre res samo za spopad med Rusijo in zahodom. Zaradi česar, a ne samo zaradi zadnjih dogodkov, se Rusija vedno bolj obrača proti vzhodu in stopa po svoji poti. S Kitajsko, Indijo, Brazilijo, Argentino, težav nima.

Z državami torej, ki jih je Huntington uvrstil v različne civilizacije.

Če se vrnemo k Rusiji, lahko to državo po Huntingtonu uvrstimo v ortodoksno civilizacijo. Sam bi šel še dlje. Res je, državi kot sta Grčija in Srbija, se zaradi kulturnih, religioznih, zgodovinskih razlogov lahko najdeta v istem taboru kot Rusija, ampak kljub temu gre za različne, neodvisne države. Rusija je edina, ki jo s svojim prebivalstvom, ozemeljskim obsegom, kulturo, zgodovino, lahko označimo za samostojno  civilizacijo. Še bolj, ker zadnji konflikt v dolgotrajnem boju med slovanofili in zahodnjaki, daje vse več moči prvim, bo odmik od Evrope in zahoda kmalu še bolj očiten. Imamo znamenja, da se v Rusiji sami ta misel vedno bolj krepi in da tudi centralna oblast to podpira.

Kaj to pomeni za odnose v svetu. Če sledimo tej razlagi sveta kot skupka različnih civilizacij, ne ene same civilizacije z bolj in manj naprednimi področji, kjer manj napredni morajo skozi modernizacijo po zahodnem vzgledu, da bi na koncu končale v zmesi predstavniške demokracije, kapitalističnega gospodarstva in liberalizma, potem lahko napovemo večje in manjše konflikte.

Ko se velike države začnejo videti kot jedra večjih civilizacij, kot posebne civilizacije same, potem na druge začnejo gledati skozi ta razmislek. Rusija, Kitajska, Indija so le tri največji primeri. Islamski svet nima velike sile v središču, ima svoje notranje delitve, predvsem na šiitski in sunitski svet, z Iranom kot poglavitno državo na eni in Saudsko Arabijo na drugi. Te delitve nam pojasnjujejo brutalno vojno v Iraku  in Siriji. Zahodna Evropa je bolj kot ne le še podaljšek ameriškega imperija, tega, kar imenujemo zahod.

Kaj se bo zgodilo v prihodnosti? Veliko možnosti je, da bo prihajalo do konfliktov med različnimi civilizacijami, do gradnje zavezništev, ki bodo sila podobna tistim pred prvo svetovno vojno v Evropi. Namesto sil kot Francija, Rusija, Nemčija, Velika Britanija, Avstro Ogrska, bodo zdaj nastopale ZDA, Rusija, Indija, Kitajska, EU, Japonska…Kjer bodo meje med njimi sporne, bo prihajalo do sporov. Kjer bo ena stran skušala omejiti vpliv druge, prav tako. Še huje, sama narava vsake civilizacije bo v drugih pogosto vzbujala nelagodnost in poglabljala prepade. Zahtevi po popolni prilagoditvi, po opustitvi lastne identitete v korist neke druge, se bodo upirali. Tukaj ne gre samo za amerikanizacijo, v prihodnje se lahko podobno zgodi s kitajskim vplivom, ko bo ta država postajala vedno večja gospodarska in vojaška sila, sčasoma pa bo svet poplavljala tudi s svojo kulturo.

Vsega seveda ne moremo pojasniti s Huntingtonom. Južna Koreja, npr. kljub temu da bolj podobna Kitajski, kot ZDA, se utegne znajti v ameriškem zavezništvu proti Kitajski, ne zaradi Severne Koreje, ampak zaradi strahu pred preveliko kitajsko močjo. Madžarska se lahko znajde v ruskem taboru, ne zaradi zgodovinskih povezav, ampak zaradi interesov svojega avtoritarnega predsednika. Kljub temu, pojasnjevanje sveta kot skupka različnih civilizacij, lahko pomaga razumeti marsikaj,

Advertisements