Ne glede na to, kar vam pravijo o reševanju težke gospodarske krize, ki je zajela večino stare celine, ne le Grčijo, le to ni bilo uspešno. Po vseh teh letih, je gospodarska rast v evro območju minimalna, motor Nemčija tu in tam poseže do rasti nekaj čez odstotek. Zunaj evro območja, a znotraj Evropske Unije, Velika Britanija beleži znosno rast, s katero se lahko celo pohvali. Nekaj je še držav, ki so zadnje čase, med njimi je tudi Slovenija, dosegle takšno rast, da bi na podlagi le te lahko v prihodnost gledale pozitivno.

Toda to ni nikakršen uspeh. Zdi se prej, da je napačna politika številne evropske države preprosto pripeljala do dna, od katerega so se potem odbile z malo hitrejšo rastjo. Zadolženosti niso premagale in le ta je bila glavna tarča številnih reform in zahtev po razprodajah državnega premoženja. Javne sektorje se je sekalo, da bi se zmanjšalo proračunske primanjkljaje, celo davke se je višalo iz istega razloga. Vse to je, nič kaj nepričakovano, negativno pritisnilo na gospodarstvo, ki se je soočilo z nižjo potrošnjo in krčenjem. Krčenje je prineslo nižje prihodke v proračun in cilj, uravnotežiti proračune in zmanjšati breme dolgov se je odmaknil. Z vsakim krogom varčevanja se je to ponovilo.

Slišali smo, da so Grki podvrženi radikalnim varčevalnim ukrepom. Tuji svetovalci, ki so v resnici vladali državi, so svoj projekt reševanja zastavili tako, da so zmanjšali skupno zadolženost grške države. Ne, niso! Mislili bi si, da po vseh teh letih krize, varčevanja, zadolženost grške države pada, a v resnici je pri 175%, medtem ko je bila leta 2010 pri 130%. Proraćunski primanjkljaj je pri 12.2%, kar je manj kot leta 2010, ko je bil pri 15,7%. Primanjkljaj je seveda ogromen. Kaj nam to pove? Da je politika zategovanja pasov, češ, ne morete trošiti več, kot proizvajate, čista norost. Bolj režete, manj trošite, manj imate, slabše vam gre. Ti ekonomski modreci, ki so reševali Grčijo, so to državo uspeli po vseh teh letih končno pripeljati do 1,9% rasti BDP na letni ravni, zadolženosti pa niso zmanjšali. Grki so revnejši, nezaposleni in bolj zadolženi kot na začetku krize.

In kaj bi naj naredili z varčevanjem? Zaprli vse šole in odpustili vse učitelje ter za desetletje zamrznili izobraževanje? S tem bi v proračunu radikalno zmanjšali odhodke. Lahko bi tudi razpustili vojsko in policijo in vse orožje prodali v tujino. Tudi tako bi lahko znižali proračunski primanjkljaj. Ne bi čudilo, če bi se kakšen modrec domislil tudi takšnega načrta, kako rešiti Grčijo. Ne glede na to, da bi toliko in toliko manj zaposlenih še znižalo potrošnjo, s čimer bi se znižala proizvodnja in bi se gospodarstvo še skrčilo.  Da ne govorimo, da bi verjetno prišlo do razpada družbe.

 photo grc_zps604d2d66.jpg

V resnici je zelo dolgo trajalo, da se je v Grčiji okrepila prava politična alternativa, takšna, ki se pripravlja reči bolj ali manj odločen ne politiki, ki je že prej šibko in slabo vodeno državo spravila na tla. Sirizi, ki jo imenujejo za radikalno levico, kaže na zmago na predčasnih parlamentarnih volitvah, ki so razpisane za  25. januarja. Nič čudnega, da so v Bruslju, Berlinu in še kje zaskrbljeni. Namreč, ne le, da se jim lahko zgodi, da se bodo morali soočati z državo, ki ne bo igrala po njihovih pravilih, ta politični premik utegne biti znamenje večjih sprememb tudi drugod po Evropi. Španija, Italija, morebiti celo Slovenija, lahko sledijo. Madžarska je pod Orbanom že tako osamljena, v Franciji bi lahko do zmage po kakšnem čudežu prišla Le Penova. Na kratko, domine lahko začnejo padati in projekt evropskih elit je lahko ogrožen. Projekt, ki ne služi večini državljanov, ampak le peščici, ki spretno manipulira skozi medije, češ da ni alternative.

Ker je Grčija lahko prva domina, lahko v primeru zmage Sirize pričakujemo vsesplošen napad na to državo. Siriza preprosto ne sme uspeti. Sredstev za vojno proti Sirizi je več. Najbolj enostavna je finančna, ker majhna elita na tem planetu lahko določa, komu in kako se bo posojalo denar. Grčija, ki je v suženjskem odnosu, je zato v težkem položaju, saj bo v primeru konca možnosti sposojanja denarja morala bankrotirati. Kar je lahko za Grčijo dolgoročno boljša opcija, kot za Evropsko Unijo in evro. Namreč, po bolečem padcu, lahko Grčija začne znova, s svojo valuto, nižjim standardom, a zdravim proračunom. Evro po drugi strani lahko izgine na smetišče zgodovine. V zaostrenih mednarodnih razmerah, se lahko celo zgodi, da Grčijo s krediti kupijo Rusi ali Kitajci in tako hegemoniji ZDA zadajo boleč udarec. Za razliko od EU, ki zna veliko obljubljati, a nič dati, kakor smo videli v Ukrajini, Rusija zna tudi primakniti kakšen evro, da si pridobi zaveznika.

Naslednji korak v vojni proti Sirizi je lahko barvna revolucija. Dobro stestirana v Ukrajini, Gruziji, Libiji, neuspešno v Iranu, Turčiji, je lahko sredstvo za strmoglavljenje oblasti. Nezadovoljstva je v Grčiji že tako veliko, še večje poslabšanje gospodarskih razmer, povezano z medijsko vojno, lahko na ulice spravi veliko ljudi. Podobno kot v Ukrajini, lahko skrajni desničarski elementi postanejo jedro upora. Potem ne pričakovati, da bo BBC poročal o borcih Zlate zore v prvih vrstah množic, ki se borijo proti ‘režimu’.

Če to ne uspe, je še vedno možnost vojaškega udara in vojaške hunte, ki za neko obdobje prevzame oblast, počisit vse neprave elemente in potem na ‘svobodnih in demokratičnih volitvah’, kjer so neprave politične stranke prepovedane, vzpostavi novo oblast, bolj poslušno pritiskom od zunaj.

V Sirizi se nevarnost vojne proti njihovi oblasti v takšni ali drugačni obliki, vsekakor zavedajo. Zato bo pritisk, da vsaj na začetku popustijo pri svojih zahtevah, velik. Na koncu koncev je pomembno preživeti, da lahko uveljaviš vsaj kakšno spremembo, ne pa propasti že takoj na začetku in doseči nič. Dolgoročno je tudi jasno, da imajo majhne države, kakršna je Grčija, zelo malo maneverskega prostora. Več možnosti je v povezovanju in zato ni pričakovati, da bi Siriza Grčijo skušala popeljati iz EU in evro območja, razen če v to ne bo praktično prisiljena.  Zato se lahko zgodi, da bo na začetku morebitne Sirizine vlade, Grčija skušala produktivno sodelovati z EU, IMF in vsemi centri moči v zahodnem svetu. A če kaj zdaj poznamo, je to arogantnost teh elit, ki živijo v vzporedni realnosti in jim ni mar za trpljenje množic. Ti ljudje se ne bodo pogajali, ampak bodo le zahtevali, ker drugega ne znajo. Dober recept za konflikt, torej.

Advertisements