V resnici bi lahko bilo leto 2015 eno najboljših za človeštvo. Tehnološki razvoj gre naprej, proizvodne zmogljivosti so vedno večje, tudi hrane se pridela ogromno in bi se je lahko še več. Pogoji za hitro gospodarsko rast sveta in dvigovanje množic iz revščine, so dani. Čeprav so nekatera področja pogreznjena v vojne, na globalni ravni nasilje upada in bi še lahko upadlo.

Toda potem nastopi človeška narava. Tisti, ki imajo moč, je hočejo še več, ali nočejo dopustiti, da bi jim jo kdo iztrgal iz rok. Tisti, ki so šibkejši, segajo vedno višje in višje, pripravljeni iti čez trupla, da bi dosegli sam vrh. S tem v mislih, si lahko lažje razložimo dogajanje v svetu.

Leto 2015 bi lahko bilo dobro leto, a skoraj zagotovo ne bo. Živimo v svetu, v katerem imperij ZDA in njihovih zaveznikov, skupaj z vso medijsko mašinerijo in finančnim sektorjem, skuša omejiti rast Rusije, gospodarsko zatreti Iran, onemogočiti porajanje kakršnekoli alternative v svojih vrstah in dolgoročno, zaustaviti rast Kitajske. Povrhu se še vedno bije vojna z skrajnimi islamisti, ki so zavzeli velike dele Sirije in Iraka in imajo močna oporišča tudi v Libiji.

S čim imamo opravka? Mogoče po točkah:
1. ZDA so največja gospodarska, vojaška in medijska sila na planetu in to želijo ostati v prihodnosti.
2. Skupna moč ZDA in zaveznikov se relativno na potencialno konkurenco zmanjšuje.
3. Notranje razmere v ameriškem bloku, predvsem v Evropi, so zelo slabe in obstaja nevarnost nasilja, sesutja sistemov, revolucij.
4. Kitajska zelo hitro raste, ima vedno večji vpliv in povrhu dostop do ruskih resursov.
5. Rusija  se obrača proti Kitajski in dela na tem, da bi bila vedno bolj neodvisna od zahoda. Na svojih mejah je začrtala meje, ki jih bo branila.

 photo uss_zps2faa20d7.jpg
Ameriška moč je še vedno ogromna, a tudi njihovi konkurenti se krepijo

To je le nekaj osnov, iz katerih moramo izhajati, če želimo razbrati možnosti razvoja dogodkov v tem letu. Vidimo lahko, da obstaja konflikt med ZDA in zavezniki in Rusijo in Kitajsko na drugi strani. Še več, ker se moč ZDA zmanjšuje, same ne morejo več obvladovati vsega planeta in zato potrebujejo zaveznike. Da bi blokirale Rusijo, potrebujejo Evropejce, da bi blokirale Kitajsko, novo zavezništvo v vzhodni Aziji, da bi blokirale Iran, Saudsko Arabijo. Vse to ni nič novega in ta strategija se že izvaja. Česar nismo imeli do zdaj, je bilo močnejše zavezništvo med njihovimi nasprotniki.

Če pogledate taktiko ZDA, ko se spopadajo s svojimi nasprotniki, boste opazili, da skozi medije skušajo javnosti po vsem svetu prodati, da je njihov nasprotnik izoliran, sam. Če je to Rusija, rečejo, da se nihče ne druži več s Putinom. Če je to Iran, rečejo, da so nevarnost vsemu svetu. In tako dalje. Tega, da je zahodni svet že dolgo v manjšini in večina sveta misli drugače, ne povedo nikoli. In pomislite, takšna taktika je celo delovala. Nikoli ni prišlo do obsežnih zavezništev vseh ameriških nasprotnikov.

Toda po Ukrajini, po prevratu v Kijevu in finančnemu napadu na rusko valuto, sankcijah, temu ni več tako. Rusija in Kitajska sta zgradili temelje zavezništva. Seveda, Kitajci se zavedajo, da so naslednji na seznamu, da potem, ko pade Rusija, vsa zahodna medijska mašinerija začne delati na očrnitvi njihove države. Tem bodo že našli dovolj: od Tibeta, policijske države, nedemokratičnosti…

Medtem ko se Rusija prilagaja na nove razmere v svetu, Kitajska skuša pomagati svojemu zavezniku. Kar nastaja, je simbioza dveh velikih držav. Rusija lahko ponudi resurse, moderno orožje, tehnologijo, Kitajska maso različnih izdelkov, denar. Tako okrepljen na svoji vzhodni strani, Kremelj seveda ne bo več pripravljen popuščati na zahodni strani. Glede na zelo hitro modernizacijo ruskih oboroženih sil (v letu 2014 so v uporabo sprejeli več vojaških letal kot ZDA), se tudi vojne vedno manj bojijo. Po Iraku in Afganistanu ameriške oborožene sile ne vzbujajo več toliko strahu, kot nekoč, večina vojsk NATO pakta pa je zaradi pomanjkljivega financiranja tako neuporabnih. Konflikt je glede na aroganco zahodnih voditeljev in ameriško strategijo uporabe zaveznikov za dosego svojih ciljev, programiran.

Če se ZDA zavedajo, da jim moč kopni in da lahko Rusijo blokirajo le s pomočjo evropskih zaveznikov in če so Rusi pripravljeni z vsemi sredstvi braniti svoje interese, potem se nadaljevanju vojne v Ukrajini skorajda ne moremo izogniti. ZDA potrebujejo do Rusije sovražen režim v Kijevu in potrebujejo čim globlji prepad med Rusijo in evropskimi državami in kaj bi lahko to doseglo bolj, kot ukrajinski poskus uničiti upornike v Donecku in Lugansku. Ukrajinska oblast je medtem na trhlih nogah, denarja nima, boji se lahko poskusa novega prevrata in vojna ji lahko koristi za zatrtje kritikov. To, da Ukrajina v tem letu za oborožene sile namenja mnogo več denarja, ko nima denarja za nič drugo, nam je lahko zlovešče znamenje.

V Rusiji se po drugi strani zavedajo, da niti izdaja Donecka in Luganska ne bi  umirila ameriških ambicij, da je potem na vrsti lahko celo Krim, kar tako ali tako pomeni neposredno vojno. Zavedajo se, da ne glede na to, kaj naredijo, ostajajo tarča. Zato bo Rusija storila vse, da okrepi upornike, ali pa bo v primeri njihovega poraza, vojaško posredovala. Kar bodo ZDA spet izkoristile za širjenje panike pred rusko nevarnostjo po Evropi in končali bomo v razmerah, ko bodo evropski voditelji postali popolnoma podložni ameriškim interesom in bodo na veliko napovedovali višanje obrambnih proračunov. Celo kakšne nove sankcije bodo sprejeli, s čimer se bo ekonomska vojna še zaostrila.

V Evropi bodo ZDA tako v letu 2015 dosegle, da jim bodo evropske države po večini služile za podaljšek njihove moči. Dovolj močne, da blokirajo Rusijo, prešibke, da bi se lahko uprle ZDA. Ruski protiukrepi, grški izhod iz evra in prihod ruskega kapitala, znajo gospodarsko evropske države pahniti v naslednjo recesijo.

 photo brics_zps5eb2040a.jpg
BRICS – še ena protiutež zahodni prevladi

Upamo lahko, da bo obveljal takšen, ne preveč dober scenarij, ki pa seveda ni najbolj črn. Uničena Ukrajina je tragedija, ki pa se ne more primerjati z uničenim kontinentom, če bi prišlo do bolj obsežnega spopada. Mislimo si lahko, da si tega nihče ne želi, a ko so enkrat vsi vkopani na svojih položajih in nočejo več popuščati, lahko hitro pride do katastrofe.

ZDA, EU, Japonska, Saudska Arabija, Avstralija, Kanada in še nekaj držav na eni strani, Rusija, Kitajska, Iran, Argentina, Venezuela na drugi strani, to je zelo površna delitev v novem svetu in vse države, ki se bodo uvrstile v ta ali oni blok, niso zapisane, ker jih je preveč. Omeniti kaže pomen Turčije in Indije, ki lahko ravnotežje moči nagneta na eno, ali drugo stran. Turčija je res članica NATO pakta in se je dolga leta trudila za vstop v EU, a je pod Erdoganom skušala najti svojo neodvisno pot. Zato ne slišite veliko, da bi Erdogan grozil Rusiji z gospodarskimi sankcijami. Indija po drugi strani je vedno veliko dala na prijateljstvo s prej Sovjetsko Zvezo, potem pa z Rusijo. V tem prijateljstvu je videla garant zagotavljanja svoje neodvisnosti, saj je od tam dobivala naprednejše orožje, lahko pa se je tudi držala proč od vpetosti v kakršnokoli bolj formalno zavezništvo. Prav zato je še najbolj verjetno, da bo Indija skušala ostati v dobrih odnosih z vsemi, a ZDA bodo vsekakor naredili vse, da jo dolgoročno uporabijo za blokiranje Kitajske.

Trenutne razmere v svetu lahko površno primerjamo s stanjem v Evropi pred prvo svetovno vojno. Imamo nekaj velikih sil, ki prevladujejo v svetu. Nekaj jih je svoje mesto pod soncem v obliki obsežnih imperijev našlo, druge si ga skušajo še pridobiti. Nastajajo zavezništva in ta postajajo vedno bolj obvezujoča in trdna. Nekatere države se skušajo prodati za čim višjo ceno. Vsi skupaj pa plujejo proti veliki vojni. Vojni, ki jo je vsekakor mogoče preprečiti, a jo neumnost in arogantnost vladajočih dela neizogibno.

Advertisements