Četudi je napad islamskih skrajnežev na novinarje francoskega satiričnega časopisa, Charlie Hebdo, tragičen, celo grozljiv, moramo narediti korak nazaj, proč od čustvenega odziva. Na mestu je racionalen premisek, kaj se dogaja v svetu in zakaj je toliko muslimanov pripravljenih za svoj prav uporabiti nasilje, četudi se s tem obsodijo na smrt.

Ne smemo pozabiti, da pripadniki Islamske države vsak dan v Iraku in Siriji ubijejo na desetine nedolžnih ljudi. Skrajneži pod drugim imenom podstavljajo bombe v Egiptu, Jemnu. V Libiji divja državljanjska vojna. V Afganistanu in Pakistanu ekstremizem nikakor ni poražen, čeprav je NATO v Afganistanu razglasil konec svojih operacij in ZDA v Pakistanu z brezpilotnimi letali napadajo skrajneže, pri čemer umira ogromno civilistov. Ne pozabimo, da še ni dolgo od grozljivega napada na pakistansko šolo, kjer je bilo ubitih 145 ljudi.

V tej vojni skrajnežev, umira mnogo več muslimanov, kot nemuslimanov. A do napadov po zahodnem svetu prihaja in tega ne moremo zanikati. Napad v Parizu, ki je danes zahteval dvanajst življenj, ni prišel od nikoder. Čeprav so francoske oblasti skušale to pomesti pod preprogo, je bilo v preteklem času kar nekaj napadov, le da z manj tragičnimi posledicami. To, da po Franciji iz dneva v dan gorijo avtomobili, ni nič novega. Videli smo napada v Avstraliji in Kanadi. Kar je še huje, množice mladih muslimanov se iz Evrope podajajo borit v Sirijo in Irak.

 photo ch_zps17dafc7f.jpg

Odgovor na grožnje in terorizem mora vsebovati še več karikatur. Kot lekcija, da svobode govora ne bomo predali.

Krivda za takšno radikalizacijo ne leži samo pri muslimanih samih, ampak tudi pri neustrezni politiki oblasti po zahodnih državah. Spomnimo se, da so v imenu boja proti sirskemu diktatorju Francozi podpirali upornike v Siriji, tudi če je bilo že od začetka jasno, da obstaja nevarnost prevlade skrajnežev. Ti so na koncu res prevladali. Spomnimo se vojn v Iraku in Afganistanu, kjer je nasilje samo okrepilo najhujše elemente znotraj teh dveh držav. Ne pozabimo tudi, da imajo marsikje po Evropi velike težave, kako svoje muslimansko prebivalstvo vključiti v družbo, jih asimilirati, pomešati med druge državljane. Nastajajo geti, kjer veliko mladih ljudi nima prihodnosti, so brezposelni in jezni.

Dejstvo je, da večina muslimanov ni nasilna, da je nasilna manjšina. Kljub temu ne moremo kar zamahniti z roko ob terorističnih napadih in grožnjah. S tem zlom se moramo spopasti, a to ne smemo narediti čustveno, ampak racionalno. S teroristi se pogajati ne moremo, oni morajo umreti, vsi do zadnjega. Za to imajo moderne države varnostne sile, usposobljene za boj z njimi. Po drugi strani pa je treba spremeniti neustrezno zunanjo politiko, ki prispeva k uničenju celotnih držav in širjenju besa med prebivalci tam. Ne le tam, v Irakih, Libijah, Sirijah, ampak tudi po Evropi, kjer muslimani lahko gledajo podobe grozot in jih povezujejo z delovanjem politike v državah, kjer živijo. Spremeniti je treba tudi neuporabno politiko multikulturalizma. Ljudem je treba dati na izbiro, da se vključijo v svet vrednot, ki so naše države naredile najbolj svobodne na planetu, ali pa jih zatreti. Na žalost drugače ne gre. Ni mogoče dopuščati groženj proti novinarjem, ker ti žalijo njihova čustva. Ni tudi mogoče dopuščati skrajnih pridigarjev, ki širijo sovraštvo. Ni mogoče oproščati kriminala, samo zato, ker se policija boji vstopiti v ta ali oni geto in ker gre pač za priseljence, ki živijo po svojih zakonih. Zagotoviti pa je treba tudi pogoje, da si bo večina ljudi, ne le muslimanov, seveda, lahko ustvarila človeka dostojno življenje, našla zaposlitev in smisel življenja. Da bo lahko dosegla blagostanje, mir, srečo, ne pa da bo odrinjena na obrobje, frustrirana in jezna.

Če se ne bomo borili za svoje vrednote, nam bo kdo drug vsilil svoje. Ta boj zna biti na čase zelo grd, celo nasilen, ampak drugače ne gre. Mora pa biti ta boj premišljen, ne površen, čustven, kajti takšen pristop bo razmere samo še poslabšal. Ne želimo pa si, da se ta tragedija konča v čiščenju Evrope, ko bodo milijoni muslimanov, kot celotna skupnost, končali v plinskih celicah ali kot begunci v severni Afriki in Bližnjem Vzhodu. Tudi takšna možnost obstoji. Ob vsakem terorističnem napadu muslimanskega skrajneža, nekje od veselja zatrepeta srce nacistu.

Advertisements