So karikaturisti francoskega satriričnega časopisa Charlie Hebdo, bili dobri ljudje? Je prav vzeti nekaj, kar je sveto mnogim ljudem in se iz tega norčevati? Mar ljudi, ki se norčujejo iz nas, se nam posmehujejo, nas žalijo, imenujemo za junake, ali jim raje obrnemo hrbet in skušamo z njimi imeti čim manj stikov?

Z islamskimi skrajneži se moramo boriti do bridkega konca, saj v boju s takšnimi ljudmi ne more biti predaje, niti kompromisa. Skrajneži že po naravi niso pripravljeni popuščati pri svojih zahtevah, zato so tudi skrajneži. Če ne najdejo razloga biti užaljeni v karikaturah, ga kje drugje. V materialistični, površni, individualistični zahodni kulturi, na primer. Toda vsi muslimani niso skrajneži, mnogi živijo med nami in si ne želijo ničesar drugega, kot normalnega, človeka dostojnega obstoja.

Pred dnevi sem zapisal, da je edini pravi odgovor na nasilje še več karikatur. Po premisleku menim, da sem se motil. Če bi s karikaturami napadali in smešili le skrajneže, bi to šlo. Toda ko posegamo v globoko vero milijonov navadnih muslimanov, ki nam niso ničesar storili, ki nas niso nikoli ne žalili, ne napadali, je to narobe. V mojem interesu ni, da bi se po nepotrebnem žalilo kogarkoli.

V vsakdanjem življenju se, če smo normalni ljudje, soočamo z obilo samocenzure. Mariskomu bi radi povedali kaj mu gre, včasih, če smo slabe volje, zaradi najmanjših stvari. A se zadržimo, saj je zelo težko živeti z ljudmi, ki nenehno nergajo in napadajo. Vsi poznamo takšne ljudi in jih nimamo radi. Ljudi, ki trdijo, da so le iskreni, okoli sebe pa sejejo sovraštvo in negativnost. Ljudi, ki ko enkrat dobijo nazaj z isto mero, vpijejo na ves glas, kakšna krivica se jim godi. Res je, da moramo včasih le povedati kaj kritičnega, kaj bolečega, a pri tem moramo biti obzirni, če želimo v prihodnosti še sodelovati. Besede namreč znajo pustiti globoke rane in ljudje so zamerljivi. Tako celo, da se čez čas znajo maščevati.

Jasno je, da ko gre za religijo, ideologijo, poglede na svet, prihaja do trkov različnih mnenj. Temu se ne da izogniti in boriti se moramo za pravico do svobode izražanja. Mnenje, da je neka religija laž, tudi užali. Toda, nekje morajo biti meje dobrega okusa. Karikature, ki se spravljajo na celotne skupine ljudi in jih skorajda rasistično označujejo za primitivno nevarnost, v resnici ne delajo ničesar dobrega. Poglabljajo prepade in širijo strah in sovraštvo.

Nam posmehovanje res koristi? Je posmeh lahko nadomestek za trezno debato?

Če bi imeli nek časopis, ki bi se redno norčeval iz LGBT skupnosti, bil poln najbolj grdih karikatur na to temo, celotno skupnost slikal kot sprevrženo in primitivno, bi potem rekli, da dela v splošno dobro? Da je koristen? Ali bi se zgražali? Prav tako je s satiričnim časopisom Charlie Hebdo. Seveda imajo pravico, do zakonskih omejitev, posmehovati se komurkoli hočejo. Junaki svobode govora zaradi tega niso.

Zaradi terorističnega napada v Parizu smo se znašli v neljubem položaju, ko bi morali izbirati strani. Na eni strani muslimanski skrajneži, na drugi neprizanesljivi karikaturisti. To je napačna delitev. Lahko in moramo nasprotovati terorizmu, ki skuša utišati svobodo govora, po drugi strani pa se nam ni treba istovetiti s Charlie Hebdo. Imamo namreč dovolj junakov, za katere se lahko zavzemamo. Selvedin Beganovič je eden izmed takšnih ljudi.

Advertisements