Bolj kot se je približevalo premirje v Ukrajini, bolj sta obe strani s topništvom obstreljevali druga drugo, kot bi želeli čim bolje izkoristiti vsak trenutek do konca spopadov. Pokalo je vedno bolj, ko so uporniki skušali od obkoljenih ukrajinskih vojakov iokoli Debalceva ztrgati čim več ozemlja  in ko je bataljon Azov na jugu, pri Mariupolu, šel v ofenzivo. Medtem se je že naznanjalo, da uporniki premirja ne bodo spoštovali v Debalcevu, češ da je za frontno črto, pripadniki Desnega sektorja pa sploh ne, ker ne priznavajo sporazuma v Minsku.

Aleksandr Lukašenko je pred leti veljal za zadnjega diktatorja v Evropi, napovedovali so mu barvno revolucijo, zdaj pa je postal dober gostitelj, ki je v Minsku gostil ruskega predsednika Vladimirja Putina, ukrajinskega predsednika Petra Porošenka, nemško kanclerko Angelo Merkel in francoskega predsednika Francoisa Hollanda. Po šestnajstih urah pogovorov, so voditelji končno uspeli sprejeti sporazum o premirju, ki predvideva umik težkega orožja in spremembe v ustavnem ustroju ukrajinske države, ki bi uporniškima pokrajinama Lugansk in Doneck dal več avtonomnosti.

Ni veliko možnosti, da bi premirje vodilo v mirno razrešitev ukrajinske državljanjske vojne, pove pa nam veliko o tem, kakšna so razmerja moči in kakšne interese imajo igralci v tej igri.

Najprej stanje na terenu. Uporniki so uspeli v preteklem mesecu bojev zavzeti letališče pri Donecku, kar je bilo predvsem simbolnega pomena, nekoliko v svoj prid popraviti fronto tudi na drugih področjih, a ne za veliko, večino svojih naprezanj pa so vložili v obkolitev in uničenje ukrajinskih oboroženih sil pri Debalcevu. Iz dneva v dan so bolj stiskali Ukrajince, da bi jim presekali edino preskrbovalno pot proti severu in zmanjšali njihov manevrski prostor. Ob vsej propagandi ne moremo natančno vedeti, ali so ukrajinske oborožene sile res povsem obkoljene, jasno pa je, da tudi če niso, njihovo preskrbovalno pot z lahkoto obstreljuje uporniško topništvo in med njimi seje smrt. Vsekakor zelo slab položaj, ki se ga morajo zavedati tudi v Kijevu.

Toda morebitna katastrofa ukrajinskih sil v Debalcevu še ne pomeni zloma in bolj kot ne, kaže da uporniki nimajo moči, da bi lahko svoj nadzor razširili veliko dlje. Mogoče do Slavjanska na severu in Mariupola na jugu. To pomeni, da so uporniki kljub vsemu v podrejenem položaju in jim je mirovni sporazum v interesu, čeprav le začasen. Na drugi strani se v Kijevu bojijo še večjih izgub in jim je mir, čeprav začasen, prav tako v interesu. Kakor po lanskoletnih porazih, tako tudi zdaj lahko računajo na nekaj mesecev, v katerih se lahko pripravljajo na nadaljevanje vojne. Dopustiti večjo avtonomijo uporniških pokrajin ne pride v poštev, saj so pritiski skrajnih nacionalistov preveliki in le ti bi lahko celo izvedli državni udar in prevzeli oblast.

Ni več dvoma, da Rusija ne želi priključiti Donecka in Luganska, da želi spremembe ureditve Ukrajine, ki bi omogočila večjo avtonomijo in spoštovanje pravic ruskojezičnih prebivalcev Ukrajine. Za takšno odločitev lahko najdemo več razlogov. Zagotovo bi priključitev obeh pokrajin pomenila pritisk na ruski proračun, ko bi Rusija morala financirati obnovo in prilagoditev obeh pokrajin. Umik Donecka in Luganska bi tudi radikalno spremenil razmerja moči v Ukrajini in ta država bi postala mnogo bolj prozahodno usmerjena, saj bi začel prevladovati zahodni del države. Če se to ne zgodi, lahko dolgoročno, po vseh pretresih, skozi katere bo Ukrajina še šla, oblast spet prevzame bolj prorusko usmerjena politika. V Kremlju so mogoče celo ocenili, da bi bilo dodatno zaostrovanje odnosov z zahodom, sploh z Evropo, kar bi se zgodilo po priključitvi obeh pokrajin, preveč škodljivo.

Vsekakor pa Rusija ni pripravljena dopustiti, da Kijev vojaško porazi upornike.

Prisotnost nemške kanclerke in francoskega predsednika na pogovorih v Minsku, kaže na to, da vsaj v teh dveh državah obstojijo pomisleki do politike zaostrovanja odnosov med zahodom in Rusijo, s katero tako zelo odločno pritiskajo ZDA. Zdi se, da je prišlo do spoznanja, da je za dobro nemških in francoskih interesov nujno ustaviti širjenje konflikta v Ukrajini in obdržati vsaj nek nivo odnosov z Rusijo. Sankcije ne koristijo gospodarstvu, vojaško zaostrovanje lahko preraste v večjo vojno. Ne enega, ne drugega, si v Berlinu in Parizu ne želijo. Dokler ostaja pri simbolnih sankcijah in grdih besedah, še gre, ko postane bolj vroče, je čas za premislek.

V Minsku ni bilo ameriškega predstavnika. ZDA imajo drugačne interese, kot Nemčija in Francija, njim zaostrovanje koristi, saj s tem pritiskajo na Rusijo in nase vežejo Evropejce. Večja je ruska grožnja, večja je tudi potreba po ameriški vojaški zaščiti, s čimer se poglablja njihova prevlada na stari celini. Nič zato ne presenečajo napovedi, da bodo ZDA že marca začele uriti ukrajinske vojake in želje po pošiljanju orožja v to državo. To se je skoraj zagotovo dogajalo že do zdaj, le da pritajeno, v prihodnje pa bi se lahko sprevrglo v oboroževalno tekmo, ko bi Rusija morala odgovoriti z oboroževanjem upornikov. Tudi Rusija je že do zdaj omogočala pritok prostovoljcev med upornike in dobavo orožja, a to bi lahko še mnogo bolj stopnjevala, če bi se pokazala takšna potreba.

V Minsku tudi ni bilo predstavnikov evropskih držav, ki si podobno kot ZDA, želijo zaostritve. Ni bilo Poljakov, ne Baltov. Oboji v Rusiji vidijo zgodovinskega sovražnika in v Ukrajini priložnost za stvaritev močne, Rusiji sovražne sile in bodo zato storili vse, da oblast v Kijevu porazi upornike, tudi če to pomeni pošiljanje prostovoljcev in orožja v Ukrajino.

 photo tnukr_zpsfebejy3a.jpg
Upornik in uničen tank ukrajinskih oboroženih sil, julij 2014

Ko vemo, kakšni premisleki vodijo posamezne igralce v tej igri, lahko tudi napovemo, da je malo verjetno, da bi premirje preraslo v mir. Prej gre za obdobje priprav na nov krog vojne.

Ukrajina se je z napovedano, 40 milijard $ vredno pomočjo Mednarodnega monetarnega sklada, rešila bankrota in nadaljuje z reformami. S tem je Kijevu omogočeno nadaljevanje vojne na vzhodu. ZDA bodo storile vse, da jim dobavijo tako orožje, kot tudi svetovalce, ki bodo pomagali pri urjenju, s čimer bodo skušali ustvariti bolj učinkovit bojni stroj. Nekatere evropske države se bodo temu priključile. Samo vprašanje časa je, kdaj bo prišel naslednji ukaz za obnovitev spopadov in mnenja nemške kanclerke in francoskega predsednika ne bo nihče upošteval. Po drugi strani se v Kremlju še kako zavedajo, da zahodnim silam ne morejo več zaupati in bodo storili vse, da upornike pripravijo na nov krog spopadov. Ruske oborožene sile se tudi pospešeno modernizirajo za morebitno razširitev vojne, v primeru ameriškega neposrednega posredovanja v ukrajinsko državljanjsko vojno.

Mirovni sporazum v Minsku je bil podpisan s stisnjemi zobmi. V Kijevu se ne bodo sprijaznili z večjo avtonomijo Luganska in Donecka, uporniki ne bodo kar tako dovolili, da se ukrajinski vojaki vrnejo na meje in jim tako presekajo oskrbovalne poti, ZDA imajo raje vojno kot mir, ker tudi s porazom Ukrajincev zmagajo in Evropejce vežejo nase, ko jim prodajajo rusko grožnjo, Rusija ne more dopustiti, da bi upornike kar povozili, saj bi to za Putina pomenilo strmoglavljenje njegove javnomnenjske podpore. Možnosti za mir je tako zelo malo. Videli bomo, če bo premirje sploh držalo dlje časa, ali bo že kmalu prišlo do obnovitve državljanjske vojne. Najbolj kritično bo v Debalcevu, saj uporniki hočejo dokončati čiščenje ujetih ukrajinskih vojakov in zravnati fronto.

Advertisements