Zahodno posredovanje v Libiji je z oblasti pregnalo diktatorja, a odprlo posodo s črvi, ki zdaj lezejo vsepovprek. Da je stanje tako slabo kot je, krivda leži pri tistih, ki so posredovali, potem pa, ko so dosegli svoj cilj, državo pustili na cedilu. S tem so se lahko razvile razne skupine skrajnežev in je centralna oblast postala skorajda nepomembna.

Libija gre po poti Iraka, le da je stanje še mnogo slabše. V Iraku, kjer je Islamska država zavzela velika področja naseljena s sunitskim prebivalstvom, obstaja močna šiitska oblast, ki nadzoruje jug države in Bagdad in tudi Kurdi imajo svoja področja dokaj trdno v lasti. Celo v sosednji Siriji je Asadov režim po letih državljanjske vojne dovolj močan, da se ni bati, da bi skrajneži lahko prevzeli oblast. V Libiji, po drugi strani, Islamska država nadzoruje svoj del ozemlja, v Tripoliju vladajo pučisti, mednarodno priznana vlada se je umaknila v Tobruk, d ane govorimo o raznih drugih skupinah, ki si skušajo odtrgati svoj del pogače..

Libija je propadla država, če jo kot takšno sploh še lahko označimo. Kot takšna je lahko vir nevarnih skrajnežev in s tem grožnja ne le prebivalstvu tam, ampak tudi sosednjim državam in Evropi. Tisti, ki so z oblasti vrgli Gadafija, za katerim nam ni treba žalovati, bi morali vedeti, kakšne bodo posledice. Toda zahodne elite se kažejo kot zelo krute in sebične. Vidijo le svoje neposredne cilje in so nepripravljene ljudem, v imenu katerih se celo borijo, pomagati. To vidimo v Grčiji, to smo videli v Ukrajini, tako je tudi v Libiji. Namesto, da bi v to državo investirali ne le gospodarsko, ampak po potrebi tudi z vojaško prisotnostjo, so se odmaknili.

Egipt je po umoru 21 egipčasnkih Koptov, izvedel povračilne letalske napade na cilje Islamske države v Libiji. To ni prvi takšen napad arabskih držav, ki se bojijo razmaha skrajnežev. Egiptovski diktator, ki se skriva za fasado demokracije, se boji Muslimanske bratovščine doma, saj je ta njegovega predhodnika na mesto predsednika postavila po čisto demokratični poti. Sam je na oblast prišel po državnem udaru, s čimer se je Egipt vrnil v naravno stanje zaostale diktature. Zaradi takšnega stanja so razmere še bolj napete, saj se velik del prebivalstva ne najde v takšnem sistemu in lahko nastajajo novi in novi skrajneži. Na Sinaju imajo egiptovske oblasti že veliko težav. In zdaj še v Libiji, kjer jim raste še hujši nasprotnik.

Predsednik Egipta el Sisi ima prav, ko posredovanje v Libiji imenuje za ‘nedokončano misijo.’ Na žalost so leta nezainteresiranosti za posledice lastnih dejanj v Libiji ustvarile razmere, zaradi katerih je posredovanje skorajda že nujno, sicer se bodo le še poslabšale, dokler se ne bomo spraševali, kako je mogoče, da skrajneži nazdorujejo velike dele še ene države, ali kako je mogoče, da se širijo celo v soseščino. Če se bo takšen trend nadaljeval, lahko končamo z ogromno Islamsko državo, ki je ne bo več mogoče premagati brez ogromnih vojaških sil. V sebi gnile države regije, kakršna je tudi Egipt, lahko v prihodnosti padejo v roke ljudem, ki se nimajo namena pogajati z nikomer. Grozljivost strahovlade skrajnežev smo do zdaj že lahko dodobra spoznali.

Do drugega posredovanja zunanjih sil v Libiji bo prišlo v takšni ali drugačni obliki. Najbolj verjetno v obliki dodatnih letalskih napadov, pošiljk orožja zaveznikom in poskusov izolacije države, da se bolezen ne bi razširila. Potreben bi bil drugačen pristop, obsežnejši napadi in podpora ne le zaveznikom, ampak tudi prebivalstvu. Da bi se država postavila na noge in zaživela boljše življenje, s čimer bi se zmanjšala privlačnost skrajnežev. Za to bi bila potrebna iskrena pripravljenost resnične pomoči, tudi v obliki milijard evrov vlaganj. Za kar je seveda zelo malo možnosti.

Lekcija za prihodnost? Ne gre podpirati nobenega posredovanja, zoper še tako okrutnega vladarja, če hkrati ni pripravljen obsežen program obnove države, v katero pospredujemo, s k temu  že namenjenim  preštetim denarjem in silami.

Advertisements