Podatki kažejo, da je Egipt zaostala država z 82 milijoni prebivalcev in le z 272 milijardami $ BDP. To je manj, kot jih proizvede Izrael, ki ima desetkrat manj prebivalcev in skoraj štirikrat manj kot Turčija, ki so jo za časa arabske pomladi postavljali za model demokracije v regiji in katero so si za svoj vzor vzeli tudi v Muslimanski bratovščini, dokler jih z oblasti ni pregnal državni udar.

Oni dan sem na ruski televiziji gledal poročila o obisku ruskega predsednika Vladimirja Putina v Egiptu. Poročila so bila, milo rečeno, evforična. Kazali so morje ruskih zastav, ki so jih vihtele množice in govorili o velikem prijateljstvu z Egiptom. Toliko, da niso povedali, da je Egipt prestopil v ruski tabor in zavrgel ameriško pomoč, ki jo vsako leto dobiva za svoj mir z Izraelom. Predsednik Egipta Abdel Fattah el Sisi je res pripravljen sodelovati z Rusijo in se ni pridružil zahodnim pritiskom na to državo, toda to moramo razumeti kot njegovo željo, da ima čim bolj proste roke pri svoji vladavini. Rusija je zaveznik v boju z islamskimi skrajneži, kar kaže tako v Siriji, kot tudi v Iraku, a je tudi trg, vir turistov, lahko je tudi vir orožja, čeprav Egipt zadnje čase veliko orožja kupuje na zahodu.

Že pred leti sem pisal, da je za zunanje sile, predvsem za ZDA in zahodne zaveznike, najboljša izbira za regijo skupek prijateljskih diktatur. Nekateri so arabsko pomlad pripisovali veliki zaroti, ki je imela za cilj uničenje regije, toda šlo je za legitimno težnjo dela prebivalstva, da zaživi v bolj svobodnem svetu. Revolucije niso bile proizvedene v Washingtonu, Londonu, Tel Avivu, ampak kar v Tuniziji, Libiji, Egiptu, Siriji. Najprej so jih vodili liberalno usmerjeni posamezniki, islamski skrajneži pa so jih potem izkoristili za svoj poskus pohoda na oblast. Zahodne sile so na izbruh nasilja in nestabilnost gledale dvolično. V Egiptu so si želele, da se nič ne bi spremenilo, v Libiji in Siriji, kjer sta vladala njim nasprotna diktatorja, da bi prišlo do spremembe oblasti.

Tako smo doživeli vojaško posredovanje v Libiji in podporo upornikom v Siriji, čeprav so pri tem največ pridobili islamski skrajneži, po drugi strani pa ni bilo nobene podpore revolucionarjem v Egiptu in so zahodne sile mirno sprejele vrnitev v staro stanje, z diktatorjem na vrhu, ki obvladuje pomembno državo. ZDA so svojemu zavezniku začele zopet dobavljati pomoč.

Razumeti moramo, da je Egipt, kakršen je zdaj pod el Sisijem in kakršen je bil pod Hosnijem Mubarakom, prav takšen, kakršnega želijo v ZDA, zahodni Evropi, v Izraelu. Je zaostala diktatura, ki tu in tam doživi hitro gospodarsko rast, a večinoma nikoli nikamor ne napreduje, se utaplja v revščini, ni sposobna na noge postaviti neodvisnega gospodarstva, kaj šele spodobnih oboroženih sil. Če imaš diktaturo, vladavino ene klike, imaš pogosto tudi elemente cenzure v medijih in pritiska na svobodomiselne posameznike. V državnih službah in tudi gospodarstvu napredujejo povezani ljudje, nadarjeni ostajajo ob strani. Ker morajo številni molčati o tem, kaj v resnici mislijo, se širi nezadovoljstvo. Ni inovativnosti, ni napredka, ostajaš na mestu. Sicer si lahko lažeš, da si mogočna država, se kitiš z vojaško močjo, a ko pride do krize, se vse sesuje kot hišica iz kart. Če bi jutri prišlo do vojne med Izraelom in Egiptom, bi to zelo hitro spoznali. Tudi ponovni nemiri niso izključeni. Terorizem tistih, ki po demokratični poti ne morejo prevzeti oblasti, tudi.

V takšnem stanju niti grožnja spremembe usmeritve države kot je Egipt, ni tako velika. Celo Saudske Arabije ne. Takšne države imajo veliko notranjih napetosti, ki jih pometajo pod preprogo, njihove oborožene sile so sicer na papirju dobro oborožene, a nimajo prave podlage, gospodarsko niso sposobne skrbeti zase in so odvisne od izvoza energentov ali nekaj osnovnih izdelkov. So podobne Huseinovem Iraku, ki je v osemdesetih letih služil kot zaveznik v vojni z Islamsko republiko, bil oborožen do zob in bogat od prodane nafte, potem pa z lahkoto uničen po avanturi v Kuvajtu.

Ker je temu tako, bodo pritiski, da se v regiji nič ne spremeni, zelo veliki. Diktatorji, dokler bodo na pravi strani, bodo imeli odvezane roke, če se bodo uprli, bodo uničeni in nadomeščeni z drugimi. Kar bi regija v resnici potrebovala, je več svobode, več demokracije, več možnosti za samostojni razvoj.

Advertisements