Kakor številne druge tragične zgodbe, je tudi tista o smrti mnogih zaposlenih v tekstilni tovarni v Bangladešu, utonila v pozabo in nehali smo se spraševati, ali je prav, da mora nekdo na drugem koncu sveta delati za mizerno plačo, da bi mi lahko prišli do poceni proizvodov. 24. aprila 2013 je v zrušitvi osem nadstropne stavbe v prestolnici Bangladeša, potem ko so že bile vidne razpoke in so bili zaposleni v tekstilni tovarni prisiljeni, da se vrnejo na delo, umrlo 1129 ljudi.

Globalni kapitalistični sistem vedno znova išče načine, kako povečati svoje dobičke. Ko postane delovna sila v neki razviti državi predraga in se pojavi možnost, da se proizvodnja preseli v državo, ki je dovolj stabilna, a hkrati vir cenejše delovne sile in surovin, se to kmalu tudi zgodi. Zato v državah, kakršna je Slovenija, tekstilna industrija povečini izumre, medtem ko se razvije na Kitajskem ali v Bangladešu. V razvitejših gospodarstvih tako pri življenju ostanejo podjetja, ki svoje izdelke lahko prodajajo dražje, medtem ko cenejši proizvodi prihajajo iz držav, kjer navaden delavec nima primerljivega plačila, niti ni treba upoštevati varnostnih ali okoljskih standardov.

Je prav, da se delavce v Bangladešu ali v Indiji mizerno plačuje, medtem ko podjetja, ki jih najemajo, preštevajo dobičke, vse skupaj pa uničuje industrijo v bolj razvitih državah? Seveda ni. To je tekma proti dnu, kdo bo lahko bolj mizerno plačal svoje delavce in pobral več profita. igralci v tej igri so k takšnemu delovanju prisiljeni, saj če sami ne delajo tako, bo že kdo drug. In jih spravil s tržišča in s tem uničil. Potrošniki pač po večini raje kupijo cenejše izdelke. Če so že sami soočeni z vedno nižjimi prihodki, tem bolj.

Toda po drugi strani prav investicije v revnih državah prispevajo k temu, da se te države dvigujejo iz revščine. Ko mednarodno podjetje zgradi obrat v Bangladešu, da zaposlitev mnogim delavcem in delavkam, s čimer jim omogoči, da si izboljšajo standard. Z višjim standardom, z napredkom, se povečujejo možnosti za boljše življenje če ne njih pa vsaj njihovih otrok. Z investicijami se krepi tudi skupna moč države, ker se pobira več davkov, ker zaposleni lahko več trošijo in posledično lahko država troši več za zdravstvo, izobraževanje, infrastrukturo.

Ta dva vidika moramo soočiti, če si želimo odgovoriti, ali je prav kupovati poceni oblačila iz Bangladeša. Ne smemo se zatekati v poceni nacionalizem, češ, kupovati moramo samo domače, ne glede na to, kako drago ali nekvalitetno je (čeprav se domače povsod razglaša za najbolj kvalitetno). Razmišljati moramo malo bolj globalno, videti tegobe navadnih ljudi po vsem svetu. Če gledamo tako, nam je jasno, da je prav, da imajo tudi ljudje v Bangladešu delo, da obstaja možnost, da se njihove proizvode izvaža tudi k nam. Toda po drugi strani so potrebni popravki v globalnem sistemu, ki bodo onemogočili brezobzirno izkoriščanje. Najbolj prav bi bilo, da tekstilna delavka v Bangladešu zasluži vsaj približno toliko, kot bi delavka v Sloveniji.

Medtem ko globalni kapital ne pozna več meja in svet vidi kot skupno igrišče, se pogosto zdi da srednji in nižji sloji še niso prerasli obdobja nacionalnih držav. Kar je potrebno, je več poudarka na varovanju pravic zaposlenih povsod po svetu, ne le doma. Res je, da se zaposleni organizirajo tudi v revnejših državah in zahtevajo večje pravice, boljše plačilo, toda to bi morali pospešiti. Globalni sistem tega sam od sebe ne bo delal s kakšnim veseljem, saj so posamezni igralci prisiljeni, da se obnašajo čim bolj s pogledom na dobiček. Zato so potrebni popravki tega sistema, ki bodo onemogočali brezobzirno izkoriščanje. Eden takšen ukrep bi lahko bila uvedba davka na vsak izdelek, ki pride v razvitejše države, kakršne so članice EU ali ZDA, ki je bil proizveden s prepoceni plačano delovno silo. Izpeljava takšnega ukrepa bi seveda bila zelo težka, saj bi se soočili s težavami takoj, ko bi skušali v kakšnem Vietnamu ali Laosu ugotavljati, koliko so zaposleni resnično plačani.

Po mojem mnenju je prav, da kupujemo izdelke proizvedene v Bangladešu in s tem pomagamo tam zaposlenih. Pravo vprašanje je, kako zagotoviti, da so ti ljudje primerno plačani in delajo  v varnih razmerah.

Advertisements