Jasno je, da mora v koaliciji, kjer ena politična stranka in večji del njenih volivcev nasprotuje privatizaciji, druga pa se pozicionira na sredino in privatizacijo podpira, prihajati do trenj. Prav zato se zdi, da je afera Veber, ko je obrambni minister naročil vojaški obveščevalni službi, naj naredi analizo tveganja prodaje Telekoma, bolj kot primer nedovoljenega poseganja vojaškega na področje civilnega, le še en odraz boja za in proti privatizaciji.

Kako naprej za SD? Jasno je, da večina medijev, politikov, komentatorjev, njihove možnosti ocenjuje ne na podlagi resne analize, ampak na podlagi svojih želja. Tisti, ki hočejo ohraniti stabilno vlado, ali nadaljevati s privatizacijo, jih strašijo s propadom, če gredo v opozicijo, z izgubo podpore med volivci in tako dalje. Tisti, ki nasprotujejo privatizaciji in jim ni všeč instant stranka SMC, za katero se zdi, da kakšnega posebnega programa še do danes nima, menijo, da je s podporo ministru Vebru modro vztrajati do konca, tudi če to pomeni izstop iz koalicije. Navsezadnje lahko sodelovanje v takšni koaliciji stranki na dolgi rok samo škodi. Veliko je tudi govora o ZL, kot levi konkurenci, ki SD pobira podporo. Če SD ostane v koaliciji se bo to seveda nadaljevalo, saj bo prisiljena v kompromise in jih bo socialnodemokratski del volilnega telesa imel za izdajalce. Če se SD premakne v opozicijo, to še ne pomeni avtomatsko, da lahko s tem to grožnjo nevtralizira. V svojih stališčih je že lahko bolj radikalna, toda po drugi strani je za uspeh SD pomembna tudi privlačnost na sredini političnega prostora, kar je pred leti s svojo zmago že dokazal Borut Pahor.

SD je na razpotju in mora dobro premisliti o svoji nadaljnji poti. V preteklosti jim njihova drža ‘odgovorne’ stranke ni koristila, saj so tako zamudili zmago, ko so predolgo vztrajali v koaliciji z Jankovićevo PS, čeprav so jim javnomnenjske ankete kazale tam okoli 30% podpore. Če bi tedaj izbrali korist stranke pred koristjo države, bi bili danes bržkone v boljšem položaju. Slovenija pa tudi ne bi bila v slabšem. Pri tem je jasno, da v teh razmerah drža ‘odgovorne’ stranke pomeni bržkone le priklanjanje podpornikom ekonomskega liberalizma, podpora privatizaciji in nadaljnji razgradnji države. Vsaj po mnenju velikega dela medijev. V takšnih razmerah bo seveda vsakršna poteza, ki bi stranko vrnila k njenim osnovam, pospremljenja z negodovanjem, ampak SD se s tem ne sme pretirano ukvarjati, če noče izgubiti svoje ideološke duše. Če se ji to zgodi, je skorajda bolje, da se preimenuje in prepusti svoj prostor Združeni levici.

Prav pojav ZL je ključnega pomena za premislek v SD. Namreč, ne le v Sloveniji, tudi drugod po Evropi, se dogajajo veliki premiki, ki tradicionalne socialne demokracije puščajo v ruševinah, na njihovo mesto pa stopajo bolj radikalne sile. Socialne demokracije so namreč v preteklosti naredile korak proti sredini, na znamenito tretjo pot, da bi tako lahko še naprej dosegale dobre rezultate na volitvah. Bolj radikalne dele svojih programov so v imenu boja za politično sredino raje opustile in nekaj časa je kazalo, da je to modra poteza. Toda časi so se spremenili. Predvsem nespretno reševanje gospodarske krize na stari celini, vztrajanje pri nedelujočih receptih zategovanja pasov in privatizacije, so radikalizirali velike dele prebivalstva in pojavila se je priložnost za prihod novih političnih sil. Siriza ali ZL, imena so nepomembna, v bistvu gre za restavracijo starih socialnih demokracij, celo komunističnih strank, tam nekje iz obdobja pred Margaret Thatcher.

SD se nahaja nekje med Scilo in Karibdo, med radikalno alternativo na levi in potrebo po nagovarjanju politične sredine in vsaka poteza je v takšnih razmerah tvegana. Odgovori niso enostavni. Po eni strani slabe razmere po Evropi številne volivce silijo k iskanju alternativ, po drugi strani do nekega blagega okrevanja vendarle prihaja, s čimer se krepi zaupanje tistih, ki od tega okrevanja nekaj imajo in takšni bodo potem bolj pripravljeni podpirati stranke, ki jim bodo obljubljale stabilnost. Ali bo Slovenija med tistimi, ki se bo v prihodnje razvijala hitreje, ali pa bo potisnjena na periferijo, kjer bo le kolonija, kot kakšna Grčija nemškemu centru, še ne vemo natančno. V prvem primeru se SD splača vztrajati nekje pri sredini, tudi v koaliciji za ceno zamenjave njihovega obrambnega ministra, v drugem je potrebna bolj radikalna politika, da jih ZL popolnoma ne spodnese.

Advertisements